Dunaj, dom Hundertwasserjevih drevesnih najemnikov

Prav te besede avstrijskega pisatelja Karla Krausa izžarevajo pravo esenco "cesarjevega mesta". Je mesto ogromne karizme, ki sem jo čutil na vsakem koraku, ko sem si pot utiral skozi ulice do ene najbolj prepoznavnih dunajskih kulturnih ustanov, Hiše umetnosti (Kunst Haus Wien). Tam me je sprejel dr. Franz Patay, direktor muzeja, kjer se ljubitelji umetnosti lahko do potankosti seznanijo z "lokalnim" arhitektom in slikarjem Friedensreichom Hundertwasserjem. Dr. Patay me je v prijetnem pogovoru popeljal skozi zgodovino fascinantne stavbe in mi predstavil filozofijo umetnika barv in narave. Bi lahko našim bralcem podali osnovne informacije o muzeju Kunst Haus Wien (Hiša umetnosti na Dunaju)? Muzej je bil nekoč tovarna lesenega pohištva Thonet, kjer so vse od leta 1892 izdelovali izredno priljubljene stole z značilno ukrivljenimi naslonjali, ki jih še danes lahko vidite v starih dunajskih kavarnicah. Tovarna je postala znana po tem, da so izumili ukrivljanje lesa s pomočjo vroče vodne pare. Del, v katerem je danes muzej, je bilo skladišče lesa, v tem delu, v katerem se trenutno nahajamo, torej muzejski kavarni, pa so stole izdelovali. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so tovarno prodali, so zaprli tudi to stavbo. Hundertwasser je stavbo kupil in jo spremenil v svoj lastni muzej. Za potrebe tega je stavbo korenito preoblikoval po svojih zamislih.

Muzej so za javnost odprli pred 20 leti, točneje 9. aprila 1990. Takrat je bil to prvi muzej na Dunaju, kjer je polovica razstavnih predmetov pripadala stalni, Hundertwasserjevi razstavi, preostali del pa so namenili gostujočim razstavam (od odprtja naprej je muzej gostil že 62 mednarodnih razstav). Bil je tudi prvi muzej, kjer so si lahko obiskovalci oddahnili v muzejski kavarni in v tamkajšnji trgovini nakupili spominke.

Kot vidite, je kavarna pravo umetniško delo. Nikjer drugje ne boste našli razgibanih in neravnih tal in nikjer drugje vam družbo ob pitju okusne kave ne bodo delale številne raznolike rastline. To je ena od posebnosti, na katero smo zelo ponosni.

Čeprav Hundertwasserja ljudje poznajo predvsem kot arhitekta, je ustvarjal tudi slike, grafike in celo tapisome. Nam lahko zaupate nekaj več o kolekciji njegovih del v vašem muzeju? Muzej je dom največje stalne zbirke Hundertwasserjevih del na svetu. V prvem in drugem nadstropju muzeja si lahko obiskovalci ogledajo njegove slikarije, grafike, arhitekturne zamisli in, kot ste že sami prej omenili, tapisome. Na ogled so tudi zastave in znamke, saj je svoje umetniško videnje želel predstaviti, kar se da obširno. Obe nadstropji sta zasnovani tako, kot si ju je sam umetnik zamislil in kot je svoja dela želel predstaviti širni javnosti. Tretje in četrto nadstropje pa sta namenjeni gostujočim razstavam. Trenutno je do konca junija na ogled razstava skic in slik švicarskega umetnika HR Gigerja z naslovom Sanje in vizije. Umetnik je svetu najbolj znan po tem, da si je za potrebe znanstvenofantastičnega spektakla Osmi potnik ameriškega režiserja Ridleyja Scotta zamislil in ustvaril glavni lik filma, vesoljsko pošast, ki še danes velja za eno najbolj grozljivih in kompleksnih likov sedme umetnosti.

Hundertwasser je bil genij in vizionar. Ste kdaj razmišljali o tem, kaj ga je gnalo, da je ustvaril tako raznolika dela? Rekel bi, da je to precej filozofska razprava: kaj genija naredi za genija, zakaj je človek genij? Vsi ljudje smo pač različni, eni bolj nadarjeni kot drugi. To je Hundertwasser tudi dokazal, predvsem s tem, da je bil poseben in tako različen od preostalih ljudi. Bil pa je vizionar, s tem se strinjam. In bil je velik okoljevarstvenik. Leta 1984 je bil eden vodilnih, ki so se zoperstavili načrtom avstrijske vlade za postavitev elektrarne na reki Donavi. S posegom v naravo bi namreč uničili velik del obdelovalnih površin v neposredni bližini Dunaja. Z vztrajnostjo so dosegli, da so načrte za gradnjo elektrarne opustili. In to je bil tudi nekako začetek stranke zelenih v Avstriji. Vse te izkušnje je umetnik seveda moral preliti na platno in tako so nastala njegova dela.

Umetnik je človeka nekoč opisal, da ga obdajajo tri plasti: njegova koža, njegova oblačila in zgradbe, v katerih živi in dela. Mislite, da je s svojimi deli poskušal človeka pripraviti do tega, da se dobro počuti v lastni koži? Njegovo nadgrajevanje plasti se mi zdi izredno na mestu in res je tako. Človek se iz dneva v dan omejuje s plastmi, ki tvorijo njegovo okolico. Naj bo to koža, obleka ali zgradba. Zdi se mi, da je želel ustvariti harmonijo med "živim" in "neživim". Zgraditi lepo, ravno stavbo ni težavno. Zgraditi lepo stavbo, ki sledi naravnim, ukrivljenim linijam, pa je, po mojem mnenju, izziv. In s takšnimi stavbami se je želel približati človeku, posamezniku. Človek naj ne bo v sožitju z naravo samo, ko je v parku, nekje zunaj mesta, v zelenem, naj mu bo narava blizu tudi, ko je med štirimi stenami. In to, se mi zdi, je sporočilnost njegovih umetniških del.

Kako to, da je svoje stavbe odel v barvite ploščice? Vse v njegovih delih je premišljeno, načrtovano, tako tudi ploščice. Namenoma se je odločil za ta gradbeni material, saj mu je omogočal igranje z barvami, ki so zelo močne in bogate. Ploščice je sam oblikoval in še danes tesno sodelujemo s proizvajalcem, ki mu jih je tudi osebno izdeloval.

Svojo umetnost je zasnoval okoli narave, še posebej dreves. Zakaj mu je bila narava tako pomembna? Narava mu je pomenila vse. Iz nje je črpal svoj navdih, njo je poskušal na vsak način zaščititi. Naravne oblike so mu bile blizu. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je svoje zgradbe oblikoval skupaj z naravo. Predstavil je zelene strehe. Bil je pionir tako imenovanega vertikalnega vrtnarjenja, ko je drevesa zasadil v okna zgradb. Samo poglejte si njegovo stanovanjsko hišo (Hundertwasser Haus), pa boste videli, kako človeškim najemnikom družbo delajo drevesni najemniki (tako jih je namreč umetnik sam poimenoval).

Hundertwasser je vedel, da je poseben, verjel je v svoje vizije. Ni živel luksuznega življenja, čeprav bi ga lahko. Bil je izredno skromen, prizemljen. In vse to se odraža v njegovi umetnosti.

Zakaj v njegovih delih ni ravnih, ostrih linij? Sam je nekoč dejal, da so ravne črte bogokletne, da so umetne. Narava sama ne pozna ravnih črt. Pravzaprav jih je preziral. Vsa njegova dela so nastajala v tesnem sožitju z naravo, ki jo odlikujejo krivulje in spiralne oblike in v vseh teh oblikah je našel svojo svobodo, ki jo je prenesel na platno ali vključil v gradnjo svojih umetnin.

Bi bilo neprimerno, če bi rekli, da je Hundertwasser in njegova arhitektura Dunaju to, kar je Barceloni Gaudi in njegov park Gruel? Obstajajo med njima kakšne povezave, vzporednice? Primerjava obeh umetnikov ni nekaj novega. Oba sta posebna v tem, kar počneta. Oba imata svojo vizijo, ki je morda zaradi fascinantnih oblik lahko podobna, a obenem tako različna. Bila sta unikatna in na take unikate so mesta še posebej navezana in jih cenijo. Tako Barcelona Gaudija, Dunaj pa Hundertwasserja.

Zakaj menite, da je Hundertwasser tako pomemben še v današnjem času? Njegova umetnost je posebna in posebno je drugačno. Kar je drugačno, ima večina ljudi rada. Nekoč sem povprašal nekega avstralskega turista, zakaj je prišel sem, v naš muzej. Njegov odgovor je bil: "Zato, ker ni še ena baročna cerkev." V tem stavku se skriva odgovor na vaše vprašanje. Zato, ker je drugačno. Arhitektura je drugačna, vizija življenja je drugačna, konec koncev, narava je pri nas drugačna. Njegova umetnost ljudi ozavešča. Ni samo lepa na pogled, je tudi močno sporočilna.

Zakaj bi turistu, ki prispe na Dunaj, priporočali obisk muzeja Kunst Haus Wien? Ker predstavlja dvojno dunajsko zgodovino in neznačilno dunajsko zgradbo, ki jo je zasnoval netipičen dunajski umetnik. Ker lahko to umetnost v našem muzeju doživite na pristen način, v neposredni povezavi z umetnikom. Ker vijugastih tal ne boste našli v nobenem drugem muzeju na Dunaju. Ker je življenje z naravo prikazano tako, kot mora biti. Ker preprosto takih občutkov, ki jih doživite, ko vstopite v naš muzej, ne morete doživeti s prebiranjem knjig. Ker je to edinstveno doživetje.