Diego Menendes in fužinski politični horror

Diego je s snemanjem kratkih filmov začel že kot najstnik, ko je leta 2001, tedaj še v tehnologiji VHS, posnel svoj prvi film Kri v naravi. Leta zatem so se povsem spontano obudile njegove filmske želje in rezultati snemalnih poskusov so bili kmalu vidni. Menendes se označuje za režiserja političnih horror filmov, ki so komični in grozljivi hkrati, zaznamuje pa jih tudi množica eksperimentalnih elementov.

"Tehnična plat me na začetku ni preveč zanimala, saj se mi takrat še ni zdela tako pomembna," se na svoje filmske začetke ozre Diego. "Snemali smo s precej slabo kamero, na tehniko se nismo ozirali, kar je najbrž razlog, da naše prve štiri filme označujejo za trash, smeti." Pravi, da je, čeprav so mu trash filmi všeč, čas, da se te oznake znebijo, zato zdaj snemajo s kakovostnejšo opremo.

Diega smo povprašali tudi, kako se odloči za lokacijo snemanja. "Te so včasih načrtovane, včasih pa kaj posnamem kar spotoma, saj nisem ravno človek načrtov," se zasmeji. In kakšen je namen njegovih filmov? "Zadnja leta razvijam žanr, imenovan politični horror. Želim spodbuditi ljudi, da ne razmišljajo le črno-belo, in izpostavljam teme, ki so morda drugod zapostavljene. Naš vsakdanjik je velikokrat grozljivejši od domišljije, a se ljudje tega premalo zavedajo."

Formulo kratkih filmov iz zadnjega obdobja Menendes opisuje kot kombinacijo realnosti, nadrealizma in domišljije. Pa se ima sam za umetnika? "Na nek način ja, čeprav to, kar predstavljam, ni nek klasičen način umetnosti in umetniške drže. Vedno mi je bil tuj krog ljudi, ki se zadržujejo le v krogu umetnikov. Pravi umetnik bi se moral gibati v krogu ljudi vseh slojev, saj le tako kot ustvarjalec pridobiš neko širino." Tudi sam se zato žanrsko ne omejuje rad, ustvarja kot filmar in kot glasbenik in je prepričan, da bi lahko posnel film ali glasbo vsaj petih različnih žanrov.

O odzivih pravi, da so dobrodošli, kakršnikoli že so. "Tudi ekstremno negativni odzivi so lahko dobri, saj to pomeni, da je tvoje delo močno in so si ga ljudje zapomnili. A takih odzivov je pri nas malo, zdi se mi, da vedno več ljudi podpira to, kar počnemo."

Da pa Diego ni zaverovan le v svoje ustvarjanje, dokazuje tudi Fužinski filmski festival, ki je svojo prvo izvedbo v takšni obliki doživel letošnjega oktobra. Na festivalu, ki je potekal sredi ljubljanskih Fužin, je združil mlado neodvisno generacijo ustvarjalcev kratkih filmov, projekcije njihovih del pa je spremljala tudi okrogla miza. "V prihodnje želimo FFF še razširiti, želim si, da bi se dogajal na odprtem in bi ga spoznal še večji krog ljudi." Diego pa ustvarja tudi s Krasnim novim novim valom. "Organiziramo projekcije filmov na Hrvaškem in v Srbiji, želim pa si, da bi filme zavrteli tudi drugod, saj sem prepričan, da so teme teh filmov zanimive za celoten prostor nekdanje Jugoslavije."

V prihodnosti si želi posneti tudi kakšen celovečerec, a se zaveda, da brez državne finančne pomoči ne bo šlo, zato je v prvi vrsti nabiranje klikov in večja gledanost kratkih filmov na YouTube.