Človek postane praznično bitje, ko to začuti

Mit družbe je, da smo vsi briljantni, lepi in uspešni ter uporabljamo vse mogoče metode pozitivnega mišljenja, da k nam pripeljemo izobilje. Za žalost ni prostora. Zakaj se je tako izogibamo? Žalost kaže našo ranljivost in v njej odkrivamo, kako smo potrebni razumevanja, podpore in ljubezni. Če tega ne želimo občutiti, je raje ne čutimo. Po drugi strani naša kultura ne uči živeti z žalostjo na konstruktiven način. Ker jo odklanja in iz nje bežimo, smo v trenutku, ko nas premaga, v njeni oblasti in brez orodja. A se lahko naučimo biti žalostni brez panike in obupovanja, v njej še naprej delati, ustvarjati, sodelovati z življenjem, graditi. Žalovanje samo ne ubija, ne duši, ne prinaša smrti. Želi se izraziti in nakazati, kaj potrebujemo, nato se umakne in vedno spet prepusti prostor življenju, da bi si lahko pridobili potrebno. Lahko postanemo sposobni velike žalosti – ne da bi se izgubili v njej.

Kaj pa čustva? Iz družbenega življenja so izrinjena, so nezaželena. Imajo svoj prostor le v zasebnosti? Iz družbenega življenja je izrinjena predvsem pristnost. Vsak bi se rad prikazal v najboljši luči. Ker je razstavljanje lastne uspešnosti zelo priljubljeno opravilo, je v ospredju predvsem pridobivanje in naštevanje vidnih in otipljivih, družbeno priznanih dobrin. V naši kulturi še ne znamo govoriti o osebnem življenju na odprt, a obenem spoštljiv način, v nekih varnih mejah. Ali se surovo razgaljamo ali se pretvarjamo. Izmenjava pristnih čustev pa je kot odpiranje nežnih rastlin, ki se odzivajo le na dovolj toplem zraku, v medsebojnem posluhu, v svetlobi čistih odnosov.

"Želja po vsem, kar slutimo, da je mogoče, je neumrljiva." Smo zaradi te otroške vznesenosti in krute realnosti med prazniki žalostni? Žalostni smo zato, ker se predamo občutenju pomanjkanja. Ko nimam denarja, lahko čutim svojo prizadetost in vse, česar ne morem uživati in storiti, pa bi rada. Ko se ne čutim ljubljeno, velja isto. To me lahko spravlja v obup. Če pa svoje trenutno pomanjkanje konstruktivno opazujem, iščem stike in navdih za izhod, gojim ustvarjalni pristop. Tedaj se pokaže, da obstajajo poti, po katerih še nikoli nisem hodila. Realnost ni kruta, je samo realnost, pokaže nam, v katero smer naj delujemo ali ne. Kruto je vztrajati v slepi ulici, ni kruta slepa ulica. Iz praznične žalosti stopimo, ko se predamo iskanju izhoda iz vsega srca. Tedaj prazniki zažarijo. To sem sama poskusila, ko mi je bilo najtežje, in vem, da deluje.

Depresija je danes pogosta bolezen, o njej večkrat govorijo tudi v medijih. Jo je bilo včasih manj in se o njej ni pisalo, ali jo je zdaj res več in je bolezen sodobnega časa? Ker gre tu za kratke odgovore, bom raje govorila zelo na splošno, o tistem vidiku depresije, ki je najbolj razširjen in ki ni težak. Takšno stanje ponavadi pomeni, da nočemo več živeti tako, kot živimo. Sporočilo je: naredi kaj novega, prebudi se, tvoje življenje hira, ker vztrajaš na napačnih poteh. To ne pomeni, da moramo kaj rušiti. Pobitost opozarja, da je pomembno storiti kaj takšnega, kar prebuja naše upanje, našo potrebo po povezanosti, dajanju in prejemanju, po ustvarjanju iz globine. Danes smo v trpljenju bolj samoljubni, zahtevamo, da se hitro konča, in se pritožujemo, ker hočemo srečo. Trpeti zdravo pomeni pustiti, da nas življenje obrača v ozdravljenje, iskati luč kot rastlina, ki stoji v senci in steguje liste ven, v rešitev. Ko sprejmemo sporočilo svoje depresivnosti in sprejmemo tudi odgovornost zase, se pobitost prevesi v jasnost in v načrt. Odpade njen najbolj zločesti vidik: obupano, vsesplošno in tudi nejasno obsojanje življenja in sebe.

Kako se upreti pritiskom potrošništva, temu da bi morali imeti in da hočemo imeti več in več – stvari, ugleda, drugih dobrin? Poglejmo okrog sebe in ugotavljajmo, kaj imamo vsi od tega: zadolževanje, hiranje odnosov, sla po oblasti, sovražnost, pomanjkanje časa za uživanje dobrin in odnosov. Če si zaželimo uživati življenje zares in z vsem bitjem, takoj nehamo biti potrošna bitja. Srce takoj pove, katera je smer in kam noče.

Zakaj v poplavi možnosti živimo tako mimo sebe? Možnost je nekaj, kar je pred mano, jaz pa iztegnem roko in ujamem, kar se mi je približalo. Ne kritiziram, da je premalo, raje presodim, ali mi koristi za pot naprej. Če tega ne storim, gre možnost mimo. Iztegniti roko zahteva ljubezen do življenja, vero vase, pripravljenost na delo in posvetitev svojim ciljem. Bistvena pa je tudi skromnost, da vidim, kaj zmorem zdaj takoj narediti, saj le tako ljubeče ujamem, kar me zdaj lahko nahrani. Če nikoli ni dovolj, da bi se odzvali na življenje in se premaknili, na koncu nimamo nič.

Kako moramo sami sebe negovati? Kot dragoceno rastlino iz tuje dežele, ki je ne poznamo dovolj. Kam jo je treba postaviti, kako hraniti, pred čim varovati, da bo cvetela? Treba se ji je posvetiti, spoznati njeno narave in potrebe, vsak dan skrbeti zanjo.

Kot ste nekje zapisali, ženske pred prazniki popade neke vrste perfekcionistična sla, kot da si moramo dokazati, kaj vse zmoremo. Pospravljamo, kuhamo, pečemo, nenadoma vidimo, kot da je vse narobe … Ja, to je res posebna manija. Marsikatera ženska si zapiči v glavo, da bo ustvarila takšne pogoje, da bodo vsi morali biti srečni, obvezno. In zasluga bo seveda njena. Praznično preganjanje sebe in drugih ni ljubezen, je nasilje nad sabo in bližnjimi. Vsakdo v družini bo imel toliko prazničnosti v sebi, kolikor je bo pripravljen imeti, ne več, ne manj. Če poskrbimo zase in po svoji meri in drugim pustimo njihovo, naredimo vse. Ostanemo mirne in pristne v svojih mejah in dovolimo drugim, da so veseli ali pa ne, zadovoljni ali pa ne. Nismo domače čarodejke, nimamo daru spreminjaja razpoloženja drugih. Lahko pa predano in toplo skrbimo za svoje srce, da bo dalo, kar lahko, in ponudimo svoje razpoloženje, kakršno je. Prazniki so veliko lepši in manj boleči, če v njih ni prisile in zapovedi veselja. Med prazniki imamo pravico, da smo tudi žalostni, obenem pa lahko iščemo vse veselje, ki je za nas zdaj možno.

Torej predlagate praznično olajšanje? Ja, tudi med prazniki se lahko jezimo, bojimo, trpimo in žalujemo, pravico imamo do tega. Obenem pa imamo možnost, da ulovimo svetle trenutke in jih delimo z drugimi. V dostojanstvu svoje pristne drže, s spoštovanju resnice v sebi in drugem smo razbremenjeni prisilnega prazničnega samodokazovanja. In notranjost zažari.

Kaj torej želite voščiti bralkam in bralcem v tem duhu? Želim jim, da bi med prazniki doživeli samo eno minuto čiste sreče in da bi začutili hvaležnost, da se je zgodila. Hvaležnost sebi, ker smo si jo dopustili, in življenju, da jo je ponudilo. Ko nam to uspe, dojamemo, da ima trenutek sreče, ki se mu predamo, dimenzijo večnosti. Človek postane praznično bitje, ko to začuti.