"Cankarjeva klasika s prtljago"

V preteklih letih ste se kot režiser že večkrat srečali s Cankarjevimi deli. S čim vas je uspel zasvojiti? Cankar je vrhunski dramatik. Slovenski Shakespeare. Khm, ali Čehov, hm, ali Ibsen. Klasika, ki privlači. Klasika, ki ima prtljago: vsebinsko, politično, estetsko … Žal Slovenci nimamo prav veliko vrhunskih klasikov, ki so znali odpreti slovensko dušo in jo postaviti na evropsko prizorišče.

Dramsko besedilo Jakob Ruda velja za nekonvencionalno Cankarjevo dramo. Kaj je tisto, kar jo naredi nekonvencionalno? Nekonvencionalno se lahko skriva v kakovosti ali v šibkosti. Desetletja je Jakob Ruda veljal za šibko igro, ki ima vse značilnosti začetniškega dela. S tem se ne strinjam. Jakob Ruda je kvečjemu delno odprto delo, ki omogoča različne interpretacije in ponuja priložnost za močno avtorsko delo, ki se odpira in kritično penetrira v sedanji družbeni trenutek.

Na podlagi česa ste izbrali glavna junaka: Petra Musevskega v vlogi Jakoba Rude in Ano Dolinar Horvat za vlogo Ane? Igralce izbiram pol racionalno pol intuitivno.

Zakaj so po vašem mnenju Cankarjeva dela aktualna še danes, več kot 90 let po njegovi smrti? Naša zgodovina se vrti v krogih. Ne verjamem v evolucijo. Cankar nam z Jakobom Rudo presenetljivo kaže trenutek, v katerem nikoli nismo bili tako doma kot prav danes. Leto 1899 je točka, v kateri za obstoječo družbeno politično situacijo ni bilo alternative: živimo v svetu kapitala, na katerega ne moremo pristati, upirati pa se mu tudi ne moremo. Komunizem je bil takrat mrtev, odpisan, brez moči. Kapitalizem pa kljub mrhovinastem vonju zdrav in pri močeh kot še nikoli. Cankar z neverjetno lucidnostjo postavlja slovenski značaj v ta vrtinec črnoglede brezizhodnosti in ne ponuja rešitve.