Boris Cavazza: Odločal sem se na vrat na nos

Šteger: Gre za roman, ki briše meje med življenjem in literaturo "Gre za roman, ki briše meje med življenjem in literaturo," je biografski roman s preprostim naslovom Cavazza, pred natrpano unionsko kavarno opisal urednik Aleš Šteger. Prepričan je, da je roman, ki je pred dnevi v nakladi tisoč izvodov izšel pri Študentski založbi, najboljša knjiga Vesne Milek.

Rugelj: Adrenalinski šok, ki mi je zvabil precej solz v oči Literarni pogovor med avtorico in portretirancem je vodil urednik Bukle Samo Rugelj, ki si je roman prvotno predstavljal kot klasično biografijo, ki se sprehodi skozi življenje in delo portretiranca. "Ko sem dobil v roke prvi odlomek, se mi je vse skupaj zdelo sumljivo," Milekova pa se celo spominja, da jo je še pred mesecem dni okrcal, češ da jo pred končnim izdelkom čaka še precej dela. Pred dnevi pa je v roke dobil nekaj povsem drugega. "Adrenalinski šok in emocionalni tobogan, ki mi je zvabil precej solz v oči."

Milekova: V Sloveniji ne vidim osebe, ki bi me bolj presunila Na Rugljevo vprašanje, zakaj se je avtorica odločila ravno za Cavazzo, je bil njen odgovor preprost: "Ker v Sloveniji ne vidim osebe, ki bi me bolj presunila." Vesna Milek in Boris Cavazza sta prvi intervju – ta se je zgodil v kavarni Evropa, nastajal pa je za revijo za starejše Albert – opravila pred desetimi leti. "Takrat se je nekaj zgodilo. Bila sem vzhičena. Vsega skupaj je bilo preveč za zgolj en intervju. To je zgodba, ki se mora napisati. In sva se srečevala …" je njune pogovorno-literarne začetke opisala Milekova, ki se zaveda, da je to njen najdaljši intervju. "Intervju, v katerem sem eliminirala vsa inteligentna vprašanja, samo zato da povzdignem sogovornika. (smeh) Tvoje življenje je res literatura," ni skoparila s pohvalami, a kljub vsemu priznala: "Po dveh letih ga še vedno ne poznam. On je skrivnost." Pisanje v prvi osebi ednine ji ni delalo nobenih težav: "Kar steklo je …"

Cavazza: Zakaj bi se ljudem dajal v zobe In zakaj je potem po tako obetavnem začetku trajalo tako dolgo, da je od prvega intervjuja in 27 kav in srečanj, a brez alkoholne eskapade, ki so jo Milekovi nekateri priporočali kot eno izmed možnosti, kako iz portretiranca izvleči kar največ, končno prišlo do izdaje zaključene osebne zgodbe? "Ni se mi ljubilo," je iskren portretiranec. "Zakaj bi se ljudem dajal v zobe."

Ko sta le dosegla kompromis, sta se odločila za romanizirano biografijo. Cavazza je avtorici kot vzorec predlagal roman Alabama Song, francoski biografski roman Izelde Fitzerald, in s tem po Rugljevih besedah letvico postavil nadvse visoko.

Cavazza: Osnova mojega življenja so otroci in družina Zanimivo je, da se roman dotika zgolj osebnih elementov, igralsko kariero Cavazze pa pušča ob strani. "Dogovorila sva se, da ne bova govorila o filmu," je odločen Cavazza. "Nič se nisva dogovorila!" hitro vskoči Milekova. "Osnova mojega življenja so otroci in družina, medtem ko je bilo o mojem delu že toliko napisanega in povedanega, da je te spomine nesmiselno ponovno obujati."

Cavazza: Nisem bil konceptualist svojega življenja "Odločal sem se na vrat na nos. Nisem bil ravno konceptualist svojega življenja. Nisem vedel niti, kaj bi študiral," je Cavazza na Rugljevo opazko, da je kljub temu da velja za neke vrste "self-maid" osebnost, razbrati, da so drugi ljudje pomembno krojili njegove življenjske odločitve.

"Na akademijo me je zvabil Dare Valič, češ da tam ni matematike, ni fizike in ni kemije. AGRFT me takrat ni niti malo zanimal, a profesorica Vida Juvan je svetovala, naj vztrajam do konca in če me tudi takrat ne bo prevzelo, lahko grem še vedno na morje. No in potem me je začelo zanimati." Tudi sinu Sebastijanu, ki je avtor naslovnice knjige, je študij igre odsvetoval. "Vesel sem bil, ko je po končani gimnaziji prišel na idejo, da bi postal zobotehnik. Tam je ogromno denarja. No, po nekaj tednih si je premislil in sporočil, da gre na 'sprejemce'. Sem rekel, kar pojdi, denarja pač ne boš imel."

Roman je bil prvotno posvečen le pokojni ženi Mojci in življenjskim epizodam, ki so povezane z njo, a sta ga z Milekovo pozneje razširila in "vpletla" še ostale ženske Borisovega življenja. "Oriano Girotto, mati mojega zadnjega otroka, in Marjano, mojo zadnjo trdnjavo," ki ga je, kot preberemo v romanu, rešila in zaradi katere je pred letom dni pojedel svoj zadnji zrezek in postal zapriseženi vegetarijanec.

Cavazza: Kot bi gledal sebe v grobi montaži … Samo Rugelj največjo kakovost romana vidi v tem, da ne opleta z nepotrebnim. Tudi Cavazzi je knjiga všeč, sicer sploh ne bi izšla. "Težko je govoriti o nečem, kar si prebral dvakrat. Je kot da bi gledal sebe v grobi montaži in nato še v suhi brez zvoka. Tako si skoncentriran nase, da pozabljaš na druge."