Baročni slikar Anton Cebej

Freske in oljne slike V času škofa Tomaža Hrena se je pri nas dokončno izpeljala rekatolizacija cerkve. Na to so vplivali tudi jezuiti in kapucini, ki so uživali Hrenovo naklonjenost. Z odmikanjem grmenja topov in vsemi drugimi novimi potrebami takratnega kranjskega prebivalstva se je na Kranjskem vse bolj uspešno uveljavil tudi nov slog, barok. V skupini slikarjev s svojo produkcijo med drugim izstopa Anton Cebej, ki je enakovredno ustvarjal tako oljne slike kot tudi freske. Posebna značilnost za čas baroka je ta, da so slikarji ob naročilih opravljali tudi razna druga dela. Svoje zglede je najprej iskal v domačem okolju, med drugim tudi pri slikarju Metzingerju, v nadaljevanju svojega umetniškega razvoja pa je njegove zglede mogoče primerjati z deli beneških mojstrov, s katerimi je dosegel tudi svoj ustvarjalni vrhunec. V svojem delu je združeval vzore iz tujine, tako italijanskega kot tudi avstrijskega baročnega slikarstva, ki jih je nadgradil z domačo govorico.

Širom Kranjske Cebej se je rodil v vipavski župniji sv. Jurija v Šturjah, v kraju, ki je danes del Ajdovščine. Leto njegove smrti ni znano, je pa znano njegovo zadnje ohranjeno delo iz leta 1774, ko je bil star 52 let. Njegova mladost še danes ni popolnoma jasna, a je po signaturah slik mogoče sklepati, da je prvo znano njegovo delo Povišanje sv. Križa v Vinici, datirano leta 1750. Kakovost dela nam pojasnjuje, da se je slikar učil slikarstva v eni od domačih slikarskih delavnic.

Dve leti pozneje, leta 1752, je Cebej s freskami poslikal letno obednico bosonogih avguštincev v predmestju Ljubljane, kar mu je omogočilo nadaljnje življenje v središču Kranjske.

Z delovanjem v skoncentriranem kapitalu je Cebej prejemal večja naročila in bil konec petdesetih let že ugleden slikar. Slikar ni imel tesnih vezi le v cerkveni družbi, ampak je užival naklonjenost in tudi dobival naročila našega plemstva. Svoja dela je zapustil v različnih predelih Kranjske in tudi na Hrvaškem. Svoja naročila je izvrševal v ljubljanskem okolišu, na Primorskem, Štajerskem, Dolenjskem, v Beli krajini in v Zagrebu ter Slavoniji.

Premišljeno delo Njegovo slikarstvo uspešno uresničuje iluzijo drugega prostora, s katerim je ustvarjal scenografske prizore, ki so bili v baroku nepogrešljiv člen tako posvetne kot tudi cerkvene dekoracije.

Njegova dela odlikuje oblikovno formalna kot tudi barvna pretehtanost, ki so se kot vodilne pri drugih slikarjih izkazale šele v času rokokoja, a jih je Cebej slikal že veliko prej. Značilno baročno v njegovem slikarstvu je upodabljanje z intenzivnim in jasnim koloritom in baročna nagubana draperija, ki jo je slikal v globokih in širokih zlomih, kar je še posebej očitno pri upodobitvah svetnikov Florjana in Leopolda. Svoje svetniške figure je upodabljal v določljivem okolju, čeprav še vedno idealiziranem, kolikor mu je to dopuščala sama ikonografija naročila.

Odločilno vlogo dramatične pripovedi pa je Cebej slikal s premišljeno uporabo smeri svetlobe, ki mu je z izmenjavanjem in premišljenim komponiranjem pripomogla k uresničevanju slikovitosti in poudarjanju barvitosti motiva.