Barbara Rogelj: Zunaj tega potrošniškega sveta obstaja še veliko drugega

Kaj obsega vaš kulturno-vzgojni program?

Cankarjev dom za otroke in mladino načrtuje okoli 200 dogodkov na leto. Najpogosteje nas otroci in mladi ljudje obiščejo znotraj šole, saj imajo organiziran obisk znotraj kulturnega dneva.

Kot najprimernejša metoda za spodbujanje in samo promoviranje dogodkov za mlade se je zdaj izkazala abonmajska ponudba. Ta obsega 5 abonmajev za otroke in mladino. Trije so glasbeno-gledališki, dva sta filmska. Glasbeno-gledališki abonmaji so sortirani po starostnih skupinah.

Katere projekte bi izpostavili kot najuspešnejše?

En segment kulturno-vzgojnega programa je tudi ustvarjalnost mladih in sem štejem festival Transgeneracije, ki spodbuja umetniško izražanje stališč mladih, da pogumno in odločno raziskujejo ta zapleteni svet odraščanja in hkrati družbo, v kateri živijo. Poleg tega dobimo tudi prikaz estetsko idejnega naboja, ki ga imajo mladi ljudje. To je zame en del zelo pomembnega programa.

Če izpostavim posamezne projekte, bi rekla, da poskušamo vzgajati občinstvo za svoje programe. Eden od programov, ki se je po dolžini, kakovosti in številu obiskovalcev izkazal za presežek, je gledališki projekt Igralec, ki ga igramo že 16. leto. Da po 16 letih ena produkcija še drži skupaj, je res izjema kot pa pravilo. In če je merilo obisk in odzivi občinstva, potem je to projekt Igralec.

Od mlajših projektov pa naj omenim Martin in Gregor, Od junaka do bedaka. Meni pa je zelo blizu Tri Sneguljčice, to je ura, ki z osnovami gledališča seznanja najmlajše.

Ali v program umeščate svoje izvirne produkcije in projekte ali gre za selekcijo programov, ki nastajajo v prostoru?

Mi vzgajamo občinstvo, ki bo v prihodnjih letih hodilo v Cankarjev dom. Nismo pa domišljavi, da bi mislili, da vsi ti mladi ljudje, ki pridejo v Cankarjev dom, da bodo pozneje obiskovali samo naše prireditve. Mi vzgajamo občinstvo tudi za druga prizorišča. Pri snovanju programa upoštevamo druge programe znotraj naše ustanove in tudi druge gledališke produkcije, ki vzbujajo kritično mišljenje o domu in svetu. Vsako leto naredimo nabor presežnih produkcij, ki so nastale zunaj Cankarjevega doma, in jih povabimo k sodelovanju. Razmerje izvirnega proti povabljenega k sodelovanju je pol pol.

Spremljate programe vaših konkurentov? Pride kdaj do sodelovanja?

Jaz sem takšen človek, ki je bolj za sodelovanje. Trenutno v Ljubljani soustvarjamo mladinske programe takšni ljudje, ki se znamo uskladiti in sodelovati. O svojih kolegih resnično samo dobro. Ljubljana dela dobro, usklajeno in sodelujoče.

Kdaj je pravi čas, da začnemo s kulturno-umetnostnim izobraževanjem otrok?

Postopno. Ko otrok začne ozaveščati svet, se mu počasi začne odmerjati še kultura. Seveda njegovim letom primerno, ker če jih precenimo v njihovi razvojnosti, je slabo. Takšnega ne boš nikoli več animiral. Seveda jih tudi ne smemo podceniti, potem se otroci dolgočasijo in so nemirni.

Kakšno je sodelovanje med šolami in kulturnimi ustanovami?

Kritično vam povem, da je v to vloženo zelo veliko dela. Direktni marketing, direktno trženja predstav je obrodilo najboljše sadove s šolami, zlasti s tistimi, ki imamo že redne odnose. Kulturne koordinatorje vabimo na različne premiere, da si lahko ogledajo, kaj bi lahko ponudili najmlajšim. Vsako leto priredimo zajtrk z mentorji, na katerem predstavimo kompletno produkcijo z odlomki posameznih predstav. Stiki so dobri. Moram pa priznati, da je radij naših obiskov Ljubljana in nekje 25 kilometrov. Drugi obiskujejo prireditve v domačih kulturnih ustanovah.

Kulturni bazar ponuja na desetine možnosti, kako popestriti pouk in učence popeljati iz učilnice ali jim snov približati drugače, skozi umetniške vsebine. Ali učni načrt slovenske devetletke kaj takega dopušča?

Iskreno vam povem, da je v zadnjih letih prišlo do velikih sistemskih sprememb in znotraj tega je seveda tudi kulturni bazar. V enem dnevu imajo znotraj kulturnega bazarja tisti, ki so na šolah zadolženi za kulturno in umetnostjo, možnost, da se seznanijo s priporočenimi vsebinami. Še pred petimi leti, ko smo raziskovali teren, kje so otroci, ki imajo obvezne kulturne dneve, smo ugotovili, da jih veliko dan preživlja v Koloseju in gleda neprimerne vsebine. Kulturni bazar ponuja možnost seznanitve z vsemi priporočenimi vsebinami, ki jih financira javni denar z namenom, da se vzgaja občinstvo. A še vedno je zelo odvisno od učiteljev in mentorjev, kaj je njegov osebni okus, njegova naravnanost, v katero smer bo vzgajal svoje učence. To je zelo pomembno, kakšen je tisti mentor, ki vzgaja, usmerja.

Saj s kulturno vzgojo vplivate tudi na učitelje …

Z učitelji veliko delamo in tudi na strani šol imamo odlične sogovornike, no, včasih tudi manj. Imam občutek, da so se stvari zelo premaknile, in to na boljše.

Nekje ste povedali, da kulturni bazar ni zdravilo, ki bi takoj in zlahka delovalo, a nekaj se je premaknilo. Kaj se je premaknilo in kje?

To je razvojno. Rezultati se že kažejo. Zelo težko ovrednotimo, ocenimo in če bomo s tovrstnim seznanjenjem vsako leto nadaljevali, potem rešitve bodo. To je neprestano delo in neprestano razmišljanje, kako in kaj še.

Kako bomo med trenutno generacijo otrok, ki zavrača, zaničuje splošno priznane vrednote, vzgojili prihodnje obiskovalce gledališč, muzejev?

Tu si morajo podati roko starši in šola. Če te vzajemnosti ni, potem bo težko. Z enkratnim obiskom kulturne ustanove se nič ne naredi. V kakšnem določenem odstotku otrok se vzbudi občutek za presežno in bi to želeli ponoviti, ampak mora biti spodbuda in vzgoja še iz okolja. Verjamem, da dober dogodek vzdrami otroke, da jih premakne in rečejo, to tisto, kar bi še, to je več, kar sem doslej. Ampak mora se nadaljevati. En del domačega proračuna in prostega časa je treba nameniti v ta del. In po predstavi, ko otrok pride iz dvorane in si zaželi pogovora o predstavi, ga je treba nadgraditi.

Sta kultura in umetnost primerno zastopani v šolah?

Mislim, da se linija vleče že nekaj časa. Pri pouku slovenščine je literatura dovolj zastopana v programih. Kar zadeva pa živo umetnost, imam občutek, da se določene stvari dogajajo po inerciji, to je en kulturni dan, ki ga moramo preživeti v eni izmed kulturnih ustanov, in to je to. Veliko je odvisno od interesa mentorjev, da delajo še druge stvari … od tega, kako se dela na šoli, je zelo odvisno. Mi imamo zelo dobre odnose z 2. gimnazijo Maribor. Sami naredijo eno produkcijo na dve leti, ki je izjemna. Če ne bi bilo pri njih posluha vodstva, potem ne bilo teh dobrih predstav. In seveda naredijo nekaj, kar je v tem prostoru unikum. Ogromno izmed njih jih to definira, določa tudi njihovo poznejšo pot. To je kot vrhunski športniki, ki veliko časa investirajo v svoj razvoj. Učitelji imajo zelo pomembno vlogo, da prepoznajo talent učencev, od dobrega mentorja je vse odvisno. Nekaj je takšnih zanesenjakov, ki to zmorejo, da nam je v veselje, ko z njimi delamo.

Saj se tudi v šolah preveč poudarja uporabnost in premalo duhovnost.

Tako je. Mi s svojimi programi ponujamo estetsko in etično dimenzijo umetnosti in spodbujamo h kritičnemu razmišljanju, razmišljanju o vrednotah, kakšen je svet tukaj in zdaj, kaj se lahko naučimo iz zgodovine.

In da presežemo potrošniško miselnost.

Ja. Danes je mladim ljudem treba povedati, da zunaj tega potrošniškega sveta obstaja še veliko drugega in veliko drugih vesolij, ki jih je treba osvojiti.

Kako recesijski čas vpliva na kulturo?

Časi so resni in če bo šlo s to dinamiko in v tej smeri, bomo morali razmišljati o krizi civilizacije. Kako ven iz tega, si ne bodo domislili politiki, saj vidimo, da jim ne gre od rok, temveč bodo rešitve prinesli prebujeni mladi ljudje, ki se bodo znali spoprijeti z izzivom. A ne bo dovolj samo znanje iz računanja in ekonomije, ampak poznavanje sveta v vseh njegovih tančicah, to lahko ponudi samo umetnost.

V kakšnem času nastajajo najboljše umetnine?

Nisem zagovornik tega, da mora biti umetnik malce lačen in mu mora iti vedno malce slabo. Mislim, da se z genijem rodiš in od številnih dejavnikov je odvisno, kako ga boš izrazil. Kot producentka jim omogočam kar najboljše pogoje za delo.