Barbara H. Samobor: Repertoar smo zapeljali v svet gledališkega čudeža

Za začetek nekaj o letošnji sezoni, ki je po lanski 60. obletnici spet ena "normalna" …

Šestdesetletnica je bila repertoarno slovesno obeležena, ponovili smo nekaj uspešnih naslovov iz zgodovine repertoarjev MGL in se spomnili igralcev, ki jih ni več med nami in jih pogrešamo. Letos spet po "normalnih" gledaliških poteh. Žal letošnjo sezono zaznamuje kriza, ne samo v finančnem smislu. Gledalci se zdijo kot zasičeni z grobo realno politiko. Od dnevnih šokov izmučenim ljudem letos ponujamo nekaj tematik, ki so "nad" sočasno stvarnostjo, ki jo morda reflektirajo, a na čisto svoj način, skozi metaforo. S pomočjo fantazije. Repertoar smo zapeljali v magičen svet gledališkega čudeža, med stvari, ki se "zunaj" ne morejo zgoditi. Nekatere teme so grozne, a večina jih je lepih, tolažilnih, smešnih, očiščujočih. Letošnji repertoar je precej drugačen od prvih treh, ki sem jih oblikovala za MGL Zaznamovan je z mojim osnovnim razmislekom o tem, kako se vsebinsko težišče od političnega premika k etičnemu razmisleku.

In spet ste vključili muzikal.

Tako je. Od predhodnika Borisa Kobala sem podedovala to uspešno domislico, ki je nisem ukinila. Tudi če bi moj osebni okus kričal drugače, je zvrst pri gledalcih tako priljubljena, da bi jo bilo nesramno in neposlovno ukinjati. Skrbimo pa, da so izbrani muzikali najvišje kakovosti. Za to sezono smo našli nekaj kar prekinja tradicijo uprizarjanja pretežno ameriških libretov: – Premaknili se bomo v strastno in vročo Španijo.

Čarovnice iz Eastwicka so bile po velikem številu gledalcev v MGL-u razprodane še v Križankah.

Ta podatek me seveda osrečuje tako s poslovnega kot z vsebinskega stališča. Da ena gledališka uprizoritev sprejme najprej sedem tisoč gledalcev v matični dvorani in dva tedna kasneje brez večjih težav dvakrat napolni še ljubljanske Križanke – to je zmaga.

V ansamblu imate dovolj igralcev, ki so glasbeno podkovani, da jih lahko uporabite za potrebe muzikala.

Gre za nekakšen predpogoj. V ansamblu MGL se je znašlo veliko ljudi z zares širokim znanjem in množico talentov. Dobro pojejo, so glasbeno izobraženi, izvrstno igrajo, po potrebi plešejo in še kaj bi se našlo.

Vaš ansambel je na prvi pogled zelo mlad in svež.

Ta ansambel še pred petimi leti ni bil mlad, potem se je nenadoma zgodil precejšen preobrat. Imela sem priložnost zaposliti večje število mladih ljudi in sem to tudi storila. Tako je ansambel MGL trenutno najbrž "najmlajši" ansambel v Sloveniji. Niti deset jih ni, ki bi bili starejši od petinštirideset let.

Na vaše odre se spet vrača predstava Vse o ženskah in spet se pojavite v vlogi režiserke. Je to zaradi vaše želje po režiranju ali zaradi želje gledalcev?

To je sedem let stara uprizoritev, ki se približuje 200. reprizi. Je ena naših najbolj razprodanih predstav sploh. Ljudje jo imajo radi, ker je topla in ljubezniva. Igralke silno dobro igrajo in tudi jaz sem , skromno rečeno, dala vse od sebe, v želji, da bi uprizoritev poleg zabavne imela še neko drugo plast. Igranje predstave smo dvakrat prekinili, obakrat zaradi veselih dogodkov, na svet sta prišla dva fanta Mladi ansambel, logično, dobiva otroke in igralko, ki gre na porodniški dopust, z vlogami ponavadi počakamo. Zasedba Vse o ženskah torej ostaja nespremenjena, predstavo smo pa malce spremenile. Nova bo scenografija, transponirali so se tudi nekateri odnosi med protagonistkami ...

Ali ste med časom vodenja MGL-a pogrešali režijo?

Ne vem, če imam pravico kaj preveč jamrati in se pritoževati. Sama sem se odločila za to funkcijo, že 12 let delam v "pisarni", a opravkov na odru je ravno toliko, da živim v veri, kako sem soustvarjala. Oblikovanje repertoarja, pogovori z režiserji, oblikovanje zasedb, sodelovanje na vajah, razmisleki o igralcih, to so opravila, ki so najbližje mojemu izvornemu poklicu in me precej zadovoljujejo. Ne morem pa lagati, da ne pogrešam odra.

Ali je vaše gledališče zaradi tega, ker ste ženska, ženskam prijaznejše?

To bi morale potrditi predvsem kolegice igralke. Mislim, da za ženske kar lepo skrbim. Nisem klišejska feministka, skrbim pa, da delež režiserk, dramaturginj, avtoric, igralk vseh starosti etc... ne bi bil le nujna kvota, kot se to recimo zelo škodljivo dogaja v politiki.

Ali se delo ženske režiserke razlikuje od moškega kolega?

To je težko definirati. Dogaja se, da ženska režiserka, ki vztraja v "moški drži" izpade smešno. Pristopi so brez dvoma različni, manj različen je rezultat. Ne upam si trditi, da bi po ogledu tuje neznane predstave znala presoditi, ali jo je vodila ženska ali moška roka. V metodah so prav gotovo razlike. Rezultat pa ima zmerom en sam cilj in to je kvaliteta.

Če nadaljujeva o kriznih časih, ki ste jih malce omenili … Gotovo se poznajo v gledališču, čeprav vem, da so vaše predstave polne, dobri so tudi vpisi v abonmaje.

Zmanjšano je bilo financiranje in vzporedno smo vse stroške in honorarje zmanjšali do spodnje meje, za katero si želimo, da ne bi postala stalnica. Vpisa abonmaja smo se zelo bali. Strah nas je bilo, da bodo ljudje zaradi krize rezali točno tam, kjer smo mi. Svojim gledalcem smo izredno hvaležni, da so ostali z nami, da so svoje prihranke investirali v teh sedem ali deset gledaliških večerov.

Je to razvedrilo, ki ga potrebujejo?

Razvedrilo je meni zoprna beseda in k sreči je tudi vedno manj gledalcev, ki bi se v gledališče prišli zgolj "razvedrit". Gledališče mora biti nekaj več, vsaj takšno, kot si ga predstavljamo jaz in moji kolegi. Na vsak način pa želimo ljudem pričarati kakovostne in navdihujoče svetove, ki jim bodo po svojih močeh pomagali priti čez to krizno obdobje, ki ni obdobje samo finančne krize, ampak moralne in ideološke krize, krize duhovnih vrednost. To zadnje je lahko še večja in bolj daljnosežna težava..

Je meja med pop in elitnim gledališčem tanka?

To mejo v Ljubljani pravzaprav drži MGL, moj osebni občutek mi pravi, da tukaj poteka meja. Nacionalno gledališče vztraja v klasičnih kanonih in ima zato tudi višjo subvencijo, mestno gledališče pa mora do neke mere preživeti samo sebe in ima nekoliko manjšo subvencijo. Zato je ta drža, ko ne popuščaš v populizmu, toliko bolj herojska in jo poskušamo obdržati. Zavedamo se, da držimo jez. Nikakor in nikdar ne smemo misliti samo na to, da bo denar pritekal v gledališče, ampak paziti na vsebino in raven in visoke uprizoritvene standarde.

Komedija, veseloigra je širšemu občinstvu bolj priljubljena, a v umetniškem svetu manj cenjena. Kako to?

To je stara težava. Bolj cenjene in resneje obravnavane so predstave, ki niso komedijskega značaja. Čeprav vsi vemo, da je najtežje narediti kakovostno komedijo. Test je zelo preprost. Pri težki igri si pospremljen z molkom, ki je lahko molk prizadetosti ali molk nezainteresiranosti. Molk v vsakem primeru deluje do neke mere slovesno. Pri komediji pa moraš nujno doživeti sprotno reakcijo. Ni treba, da je krohot, a biti mora vsaj toplota iz dvorane. Če tega ni, je poraz dokazljiv. Pri resnobnih formah je poraz težje dokazljiv. Če bi bila jaz recenzent, bi bila zelo pozorna in spoštljiva do tistih uprizoritev, ki uspejo komedijski žanr uprizoriti vrhunsko.

Kaj je recept za uspešno predstavo?

To so prav gotovo ljudje. Dobro predstavo omogočijo v prvi vrsti dobri igralci, dober režiser in dobri vsi drugi sodelavci.

Na vaši mizi se zvrsti veliko dramskih besedil. Kako izmed njih izberete tisto pravo?

Še vedno je največkrat dramsko besedilo tisto, iz katerega zraste osnovna ideja, da bi neko tematiko uvstili v repertoar. Ko se za neko temo torej odločimo, začnem premišljevati kateri od režiserjev-režiserk bi lahko bil njen oče-mama in potem mu-ji predstavim to temo. Če je navdušenje obojestransko, se začnejo priprave. Moje delo pa je, da množico izbranega materiala oblikujem v sezonski repertoar, ki ima tudi sam po sebi rep in glavo. Cela sezona mora imeti neko logiko in neko zgradbo.

Kdaj so bila zlata leta vašega gledališča?

Zgoščeno zlata leta so bila tam okrog sedemdesetih, ko je mestni teater hodil pred vsemi in dobival množice domačih in mednarodnih nagrad. Bilo je nekaj predstav, ki so rekordne v številu nagrad in ponovitev v slovenskem prostoru. V večini omenjenih sezon je MGL vodil človek, ki je še zdaj prototip ustvarjalca kakovostnega repertoarja, to je legendarni dramaturg Lojze Filipčič. Ti časi so nam v navdih.

Je "in" hoditi v gledališče?

Tako zelo črno kot se zdi, gledališču nikoli ni kazalo. V dneh velike invazije televizije in drugih medijev, je bilo mnogokrat rečeno, da so gledališču šteti dnevi. Pa mu nikoli niso bili in mu nikoli ne bodo. Gledališče ima svoj nenadomestljivi čar, svojo naravnost fatalno privlačnost. In svojo publiko.

Kako usklajujete vse vloge sodobne ženske? Mati, žena, uspešna poslovna ženska?

Najprej hvala za kompliment. Najbrž si v času, ko sta bila moja otroka majhna, svoje trenutne službe ne bi mogla privoščiti. Če pa bi si jo, bi šlo bodisi na račun otrok bodisi na račun posla. Trenutno sem v obdobju, ko me vsi podpirajo, otroka nista več majhna in lahko razumeta ter mi pomagata čez bolj napete čase, z možem pa tako ali tako počneva podobno stvar. On je igralec, jaz režiserka in se toliko lažje sporazumeva. Gre za čisto posebno simbiozo, ki je z možem, ki bi bil naprimer zdravnik, ne bi mogla doseči. To vidim kot prednost.