Ana Kerin: Želim si, da bi biti umetnik lahko bil poklic

Njen izrazni medij ni omejen le na kiparsko formo. Družbeno angažirane projekte udejanja tudi v mediju fotografije, videa in instalacij. Že med študijem je spoznala, da ustvarjanje stane in da je treba za realizacijo uspešnih projektov iskati sredstva zunaj okvirov štipendij in doma.

Trenutno živi in ustvarja med Londonom in Ljubljano. Naslednje leto bo verjetno preživela v Libanonu, kjer pripravlja družbeno angažirano umetniško kolonijo, namenjeno aktiviranju, vzgajanju in izobraževanju mladih ustvarjalcev z različnih umetniških področij.

Lahko živite od svoje umetnosti? Ste bili na začetku svoje ustvarjalne poti prepričani, da boste lahko preživeli od svoje umetnosti? Nikakor. Vsekakor sem verjela, da obstaja možnost, da bi bilo tudi to lahko mogoče. Pri tem pa se zavedam, da sem na začetku svoje ustvarjalne poti, in verjamem, da je tudi ta možnost še odprta. Čeprav sem realistično gledano verjetno bližje 99 odstotkom in vstop v elitistični en odstotek nikakor ni nekaj, kar bi se mi zdelo uresničljiv načrt.

Koliko časa vam vsak dan ostane za to, da ste umetnostni delavec? Vsakdanja dejavnost za preživetje vsebinsko in formalno vpliva na vaše umetniške projekte? "Umetniška kondicija" pri tem trpi? Odvisno od tega, kako pogledam na tole vprašanje. Kar zadeva samo umetniško produkcijo, ta v spoprijemanju z realnim življenjem trpi. Vedno več projektov ostaja v fazi "work in process", kjer je njihov obstoj odvisen od množice zunanjih dejavnikov, preden se lahko realizirajo. Istočasno pa postaja vedno večji del dela in življenja sestavni del pojma biti umetnostni delavec. Branje knjig in člankov je veliko lažje, ko si za to ni treba odtrgati kosa časa, ampak je temu lahko namenjen čas, ki ne obstaja, oziroma čas, ki ga vsakodnevno namenjaš vožnji na delo in nazaj.

Ste zaradi razmer prisiljeni v prepogosto in intenzivno produkcijo umetnostnega dela? Niti ne. Odločitev je konec koncev vedno na umetniku samem.

Poleg štipendij in možnosti javnega financiranja, ki so vse manjše, je ena od možnosti preživetja za umetnika tudi vstop na umetniški trg, ki pri nas ni razvit. Vidite rešitev v tem oziroma kakšni so vaši predlogi glede na trenutno stanje? Kako je s tem v tujini? To je vedno možnost, ki pa sploh ni preprosta, zelo pogosto pa tudi ni odvisna samo od lastne odločitve, ampak predvsem od umetniškega trga. Trenutno sama o tem sploh ne razmišljam, ker velika večina mojih del ni tržno aktualnih (sploh nima te tendence). V tujini je možnosti več, a je še vedno vse odvisno od tvoje iznajdljivosti. Poleg tega pa trg pričakuje, da iz sebe ustvariš znamko, da od določenega stila ne odstopaš, paziš na konsistenco, prepoznavnost, pa tudi na to, kje se pojavljaš in kje razstavljaš. Meni je to absurdno in smešno in tukaj ne sprejemam kompromisov. Sama sem se odločila, da moja umetniška produkcija ostaja enaka, brezkompromisna. Za preživetje z velikim užitkom in veseljem ustvarjam posamezne kose in serije keramike visokega razreda, kjer združujem etnooblike s sodobno keramiko.

Je biti umetnik poklic ali način življenja? Kako živite poklic v današnjem času? Želim si, da bi lahko bil poklic. O tem večkrat razmišljam in to bi bilo odlično. Mislim, da bi bilo zame nujno, da bi lahko ločila delo od zasebnega življenja. Vsekakor se trenutno trudim, da bi delo omejila, začrtala in spravila v ločeno obliko od življenja. Težko verjamem, da bi ga kdaj spravila v okvir osemurnega delovnika. Pri meni je vse skupaj zmešano in prepleteno. Mogoče gre samo za to, da sama umetnosti ne morem doživljati in razumeti le kot delo ali službo. Gre za "state of mind" (miselno stališče) in posledično je umetnost verjetno tudi način življenja!