Aleksander Mežek: Vsakič, ko bo Slovenec dobil kolajno, boste vedeli, da delam

"U Žirovn'ci, tam, kjer veter ponori, ko se bela zima v pomlad topi ... " poje priznani slovenski glasbenik, ki je v tem alpskem kotičku Slovenije preživel svoje otroštvo in kamor se, čeprav že nekaj časa živi na Otoku, zelo rad vrača. "Predvsem zaradi vsega zelenja. Stopiš ven in greš na travnik, to je fajn. V Londonu moraš potovati kakšni dve uri, da prideš nekam, kjer dobiš občutek, da si v naravi," pove Aleksander Mežek, s katerim smo se v Žirovnici dobili tik preden je po štirih tednih odletel nazaj v britansko prestolnico, kjer ga v času olimpijskih iger čaka koncertiranje v pubih, kjer se bodo zbirali Slovenci in proslavljali kolajne. Z OI je povezan tudi njegov najnovejši album Fair play, sicer pa misli trenutno usmerja predvsem v poolimpijski koncert Ljubljana po Londonu, ki ga 11. septembra v Cankarjevem domu pripravlja v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije.

Je prav, če rečem, da je vaš aktualni album Fair play neke vrste hvalnica mestu London, glede na to, da so na naslovnici največje londonske znamenitosti, da sta na plošči slovenska in angleška različica olimpijsko obarvane pesmi Fair play … Pravzaprav ima plošča več razlogov, zakaj je nastala. Eden je ta, da je letos v Londonu olimpijada, poleg tega letos mineva že 40 let, odkar v Londonu živim. Skozi pesem Fair play, ki je tudi evropska himna fair playa, je plošča povezana z olimpijskimi igrami. Na ploščo sem dal tudi nekaj pesmi, ki se navezujejo na Anglijo. Ena je Ljubljanske ceste, v originalu Streets of London, druga je moja stara uspešnica Vremenska napoved. To sem uvrstil predvsem zato, ker se lahko zgodi, da bo med olimpijado v Londonu dež. Pa tudi sicer se v Londonu veliko pogovarjamo o vremenu. Preostale pesmi so nove.

Omenili ste pesem Fair play, ki jo je Svet Evrope leta 2003 izbral za evropsko športno himno. Je res, da je pesem nastala na pobudo Mira Cerarja? Res je. V tistem času je, mislim, da, ravno potekal kongres fair playa v Ljubljani in Miro si je, kot ambasador fair playa v Sloveniji, zaželel, da bi nekdo napisal eno pesem. Pisati jo je začel Adi Smolar, a je nato prosil mene, da jo dokončam, ker se je njemu zdelo, da ne zna dovolj dobro angleško. Na tem kongresu je bila prisotna tudi gospa, ki je nato predlagala Svetu Evrope, da pesem sprejme za himno. Takrat nisem vedel, da so bili v igri še drugi komponisti, dosti večjega slovesa, kot ga imam sam. A na koncu je himna postala prav moja pesem.

Je himna Fair play takoj izšla v obeh različicah – angleški in slovenski? Sicer smo takoj posneli obe, a je sprva izšla samo angleška. Slovenska se je nato uporabljala za določene promocijske stvari, lani so se odlomki pesmi uporabili za košarko. Na plošči pa je tokrat izšla prvič.

Jo bo mogoče zdaj v času olimpijade kje še posebej pogosto slišati? Mislim, da jo bodo na televiziji uporabili v oddajah, ki so povezane z olimpijado. Se jo bo pa zagotovo dalo slišati tudi v Londonu, kjer imam dva nastopa. Pred nekaj dnevi me je Olimpijski komite Slovenije prosil, naj si rezerviram čas, saj bom v primeru, da bodo Slovenci dosegali kolajne, moral vsak večer s kitaro priti na žur in nastopiti. Tako da zdaj ne vem, ali naj si želim veliko zlatih kolajn ali ... Skratka, vsakič, ko bo Slovenec dobil zlato kolajno, boste vedeli, da delam.

Je res, da naj bi bilo na novi plošči 12 posnetkov, vendar jih je zaradi recesije samo 9? Ne, to je šala. Ob 40. obletnici bivanja in delovanja v Londonu sem nameraval ploščo v celoti posneti v angleščini, nato pa sem se z Olimpijskim komitejem Slovenije začel pogovarjati, da bi po olimpijadi naredili predstavo, ki bila nekakšen uradni zaključek tega športnega dogodka, zato sem nato koncept plošče spremenil. Kakšen je London tik pred začetkom olimpijskih iger? Razkopan. Mene sicer zdaj že tri, štiri tedne ni bilo tam in ne vem, kakšno je zdaj stanje, ampak zdi se mi, da se bodo potrudili, saj poskušajo dokazati, da so zmožni izpeljati tako veliko prireditev, ne glede na vse težave, ki jih imajo s prometom. Ta v Londonu predstavlja velik problem, predvsem zato, ker so ceste tako ozke. Prizorišče dogajanja je sicer ločeno od Londona, tako da bo treba do tja z vlakom in podzemno železnico. Ampak Londončani so navajeni že vsega, tako da mislim, da bodo tudi to izpeljali.

Se olimpijska evforija že močno čuti? Začelo se je z nošenjem bakle. Ogromno ljudi se zbira ob cestah in spremlja izbrance, ki nosijo baklo. Mislim, da evforija raste iz dneva v dan.

Se tudi sami veselite tega velikega športnega dogodka? Zelo. Ko sem bil v srednji šoli, sem bil atlet in sem tekmoval na teh naših gorenjskih, slovenskih tekmovanjih … Atletika me zelo zanima, najbolj se veselim, da bom lahko v živo videl Usaina Bolta, finale na 100 m.

Kaj pa Slovenci? Kateri slovenski nastop še posebej nestrpno pričakujete? Videl bom Kozmusa. Upam, da bo v finalu in da mu uspe.

Se zdaj še vedno ukvarjate s športom? Zdaj bolj za hobi, za atletiko sem že malo prestar.

Vaša glasbena kariera teče vzporedno na Otoku in v Sloveniji. Kako zaznavate eno in drugo? Katera vam je v večji izziv? Vsekakor mi je v velik izziv angleška. Že nekajkrat sem povedal, da imamo v Sloveniji glasbeno sceno, v Angliji pa glasbeno industrijo. In to je bistvena razlika. V Sloveniji je kljub vsemu prostor zelo majhen, hitro se ga da obkrožiti, tako da če nimaš novega projekta, praktično nimaš kaj delati, zato moraš spet začeti pisati nove pesmi in posneti nov projekt, da greš lahko spet malo naokoli. London ti ponuja povsem drugačne možnosti. Vse, kar je povezanega z glasbo, je tam. V London hodijo snemat glasbeniki z vsega sveta. In če si lahko del tega, je to bistveno več, kot lahko ponudi Slovenija.

Bi tudi našim mladim glasbenikom svetovali, naj si grejo pogledat, kako se stvari streže onkraj naših meja? Vsekakor, zakaj ne. Vsak ima možnost, da se pokaže in preizkusi. Običajno me glasbeniki iz Slovenije, ki pridejo v London, pokličejo, prinesejo kakšne posnetke v angleščini in prosijo za kakšen kontakt. Običajno takim, ki še nimajo kakšnih posebnih izkušenj v Londonu, rečem, naj se peljejo od Notting Hill Gate do Tottenham Court Roada, na vsaki postaji izstopijo in poslušajo tiste kitariste, ki tam igrajo za drobiž. Oni so, ko prideš v London, tvoja prva konkurenca. Med njimi je nekaj res dobrih glasbenikov, ki tam igrajo zato, da bi jih nekdo opazil in jim ponudil kakšno pogodbo. In zanimivo je, da jo kakšen kantavtor, če ga kdo opazi, tudi dobi.

Začetek vaše glasbene kariere v Sloveniji sega v leto 1965, ko ste nastopili v radijski oddaji Pokaži, kaj znaš. Kako je vse skupaj bilo videti? Takrat sem prvič videl mikrofon. Šlo je tudi za moj prvi večji javni nastop, zraven je šlo še za tekmovanje. Predstavil sem se z avtorsko pesmijo Krila. Mislim, da sem končal na tretjem mestu. Spominjam se, da je, ko sem odhajal, ena od radijskih urednic, ki je bila takrat v komisiji, pritekla za mano v avlo in mi začela dajati nasvete v stilu, da moram vztrajati … Za to sem ji še danes hvaležen, ker je lepo, da te nekdo opazi in ti da kakšen napotek. Sicer pa je od takrat nisem videl in bi jo rad, tako da če mogoče to bere …

Relativno hitro ste nato odšli v London in za to je v veliki meri kriv tudi Cliff Richard, ki je v vaši glasbeni karieri odigral kar pomembno vlogo. Na začetku niti ne. Sicer sem ga srečal leta 1967 v Zagrebu, ampak najprej sem se spoprijateljil z njegovo spremljevalno skupino. Ena od njegovih spremljevalnih vokalistk mi je pomagala, da sem v Londonu dobil prostor, prve ponudbe za igranje ... Sodelovanje s Cliffom se je začelo, ko sem bil že v Londonu. Produciral je mojo prvo ploščo za EMI v Londonu. Šlo je za nekaj res velikega. Ko te nekdo tak vzame pod okrilje, so tvoje možnosti popolnoma drugačne, tudi ljudje te jemljejo bolj resno. S te plati sem imel kar veliko srečo.

Se še spominjate prvega nastopa v Londonu? Nastopil sem v Earls Court areni pred dvajsettisočglavo množico. Bilo je zelo zanimivo. Prosili so me, da nastopim kot predskupina na koncertu Johnnyja Casha in June Carter. Nastopil sem sam s kitaro, ljudi sploh nisem videl, ker je tako ogromna dvorana. V tistem času nastopiti pred tako velikim občinstvom je bilo res nekaj posebnega. Nastop je tudi posnet in je izšel na dvojnem LP-ju, ki sem ga potem ponosno nosil naokoli.

Na kateri uspeh v tujini ste najbolj ponosni? Težko rečem. Zame je bil velik uspeh, ko sem za Cliffa Richarda napisal naslovno pesem njegovega albuma. Takrat sem se prvič zavedal, da mi je kot Slovencu ali pa Slovanu uspelo prodati rock'n'roll Angležem, kar je približno tako, kot da bi Eskimom prodajal hladilnik.

Enajstega septembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije pripravljate poolimpijski koncert Ljubljana po Londonu. Kaj si lahko obetamo? Z mano bodo prišli glasbeniki, ki me običajno spremljajo v Londonu, česar se zelo veselim, saj se redko zgodi, da jih lahko pripeljem v Slovenijo. S tako številno skupino v Cankarjevem domu še nisem nastopil. Prikazal pa bom en drugačen spekter moje glasbe, ki je večina ljudi ne pozna. Nekako imam občutek, da v Sloveniji, ko gre zame, vse ostaja pri Juliji in pri Sivi poti, ki so ju ljudje vzeli za svoje, kar je meni sicer čisto v redu, ampak želim predstaviti še tisti del, ki ga sicer občinstvo, ki me zvesto spremlja, že pozna, drugi pa ne. Lahko se zgodi, da bodo ljudje spoznali drugačno plat Aleksandra Mežka.

Sive poti torej septembra v Cankarjevem domu ne bo? Jah, to bo, saj spada v moj …

Best off? Tako, ja.

Julija bo torej tudi? Tudi.