Žveplo, njihov vsakdanji kruh

Vulkanski regiji na vzhodu Jave dajejo pečat trije vulkani: Ijen (2368 m), Merapi (2800 m) in Raung (3332 m). Redko poseljena gorata pokrajina je prepredena s plantažami kave in redkimi naselji – Gunung Ijen namreč pomeni osamljena gora. Turkizno žvepleno jezero v kraterju puhajočega vulkana Ijen obdajajo razbrazdane stene kraterja, ki je zadnji izbruh doživel leta 1936.

Groteskno sončno žveplo

Ijen je središče izkopavanja elementarnega žvepla, ki se rumeni prav v osrčju kraterja, do katerega se moraš pošteno potruditi. Uri in pol vzpona po spolzki gozdni poti do roba kraterja sledi še dobre pol ure sestopa po kamniti strmini v sam pekel.

Ob poti ves čas srečuješ s koški otovorjene delavce v japonkah ali gumijastih škornjih – okrog 300 jih je –, ki po tej dolgi in strmi poti iz vulkanskega žrela vsak dan odnašajo samorodno žveplo. Vstajajo med drugo in četrto uro zjutraj, da so ob zori že v kraterju, kjer pridobivajo žveplo s pomočjo pregrete vodne pare. Ta pri temperaturi 160 stopinj Celzija povzroči taljenje samorodnega žvepla iz kamnin, ki ga nato pod pritiskom dobijo iz globin. Pred vodno paro, pomešano z drobci žvepla, ki ima neprijeten zadušljiv vonj, jih varujejo zgolj šali ali majice, zategnjeni čez usta, turistom ponudijo tudi kakšno plinsko masko. Spodaj je prav peklensko: žveplena para se v gostih oblakih kadi nad turkiznim jezercem, komaj vidnim za dimno zaveso, bruha v obraz in sili k dušečemu kašlju v rumeni dim, ki pekoče zaseka v oči. V primerjavi z žveplenimi izpuhi se še cigarete zdijo pravi balzam za pljuča, sodeč po delavcih, ki med počitki strastno vlečejo vase nikotinsko omamo.

Številni počitki so nujni, da si žilava telesa, iz katerih v jutranjem hladu kar puhti, malo opomorejo in si ožuljena ramena delavcev za hip odpočijejo. V dvojni košek iz bambusa si naložijo od 60 do 80 kilogramov groteskno sončnega žvepla in zagrizejo v kolena do obrobja kraterja, nato pa škripajočih kolen nadaljujejo v dolino. Suroso nam je na postojanki pod obrobjem kraterja pokazal pisno dokazilo o svojem prvem oddanem tovoru tistega dne: 80 kg bruto, 76 kg neto, plačilo: 45.600 Rp. Skope številke govorijo same zase: povprečno plačilo za kilogram žvepla je 600 rupij, slabih 5 centov, za poln košek torej 3,7 evra.

Žarek sonca v žvepleni zgodbi

Rosno mladi Indonezijci, moški srednjih let in osiveli možakarji – prav vsi sopihajo pod težo rumenega bremena. Najstarejši si je menda na pleča naložil že sedmi križ in med delavci je presenetljivo malo zdravstvenih težav. Celo kozmetično in medicinsko industrijo zalagajo z žveplom, ki se uporablja za zdravljenje kožnih obolenj, ki so zanje neznanka.

Delavci v svoje koške ne nalagajo samo trdnih kosov žvepla, saj iz raztaljenega žvepla oblikujejo tudi prave rumene mojstrovine, podobne kapnikom. Vročo zmes celo vlivajo v modelčke in tako ustvarjajo želve, rožice, metuljčke, medvedke … v upanju, da bodo zanje zaslužili kakšen rupijski bankovec ali škatlico cigaret. Kljub vsej bedi, ki se obiskovalcu razgrne v kraterju, so široko nasmejani in cenijo, da imajo delo, ki njihovim družinam omogoča preživetje. Mračne misli preženejo s smehom, ko zbijajo šale med seboj in s teboj "poklepetajo" tiste tri angleške besede, ki jih znajo. Tudi udarniško pesem je slišati iz rudnika, celo v času ramadana, ko nekateri – vsaj tako so zatrjevali – niso jedli niti pili ves dan, a so opravili dve nošnji tovora!