Verona – mesto trgov in turistov …

Glavno mesto veronske pokrajine, mesto ob reki Adiži z okoli dvesto sedemdeset tisoč prebivalci, podobno kot Ljubljana, streljaj od znamenitega Gardskega jezera. Pa je to le najskromnejša statistika, ki seveda pove premalo o tem severnoitalijanskem biseru. Zakaj biseru? Zato, ker v Veroni vsakdo najde tisto, kar išče, pa če je še tako skrito! Tudi zato sploh ne preseneča, da Verono na leto obišče več kot štiri milijone turistov. V lanskem rekordnem letu je denimo Ljubljano obiskalo manj kot pol milijona. Ja, zgodovinski duh, prežet s sodobnostjo, je očitno prava formula za uspeh. In v Veroni so jo očitno našli.

Mesto trgov, cerkva in turistov, ki ga radi obiskujejo, čeprav je treba priznati, da je med turisti največ sosedov Francozov, Špancev in Portugalcev, precej manj pa Nemcev ali celo tistih iz držav za nekdanjo železno zaveso, ki v zadnjih letih množično potujejo in obiskujejo znamenita in atraktivna evropska mesta. Zakaj je tako, nam tudi turistični vodič ne zna odgovoriti.

Izvor imena mesta Verona in njegovi začetki so še vedno ne povsem pojasnjena uganka, saj natančnega podatka o tem ni in, kot verjamejo stari Verončani, ga tudi nikoli ne bo. Je pa zgodovinsko dodobra razjasnjeno, da je bila "Veronia" evgansko mesto že okoli leta 550, seveda pr. n. št., več kot dve stoletji pozneje pa je pristala pod rimsko oblastjo. V prvem stoletju pred našim štetjem je mesto postalo rimska kolonija. Precej pozneje, v 12. stoletju našega štetja, je Verona že "svobodno" mesto, zavarovano s kar 48 obrambnimi stolpi. Pa ta zelo skrajšan tečaj zgodovine tega italijanskega mesta ne razgalja vsega njegovega zgodovinskega bogastva. Tudi vojaški obrambni stolpi v zelo vojaško razgibani zgodovini Verone niso največja atrakcija mesta.

Prej kot ne je največja veronska atrakcija še vedno odlično ohranjena rimska arena iz prvega stoletja našega štetja. Res je, da jo nenehno popravljajo, prenavljajo, ker jo je že malce načel zob časa. Ampak domačini vztrajajo, da je tretji največji še stoječi rimski amfiteater na svetu, ki sprejme več kot dvajset tisoč gledalcev, nujno ohranjati. V spomladanskih mesecih v glavnem še sameva, poleti pa v vsej svoji veličini zaživi kot mestna operna hiša, ki je že gostila številne operne legende. Zato tudi Slovenci nemalokrat obiščejo ta odprti operni oder, ki največkrat ponuja svetovno operno klasiko, seveda italijansko.

Pa še nekaj naključni obiskovalec, turist, popotnik, kakorkoli že, v poplavi gostilnic, "kafičev" in "ristorantov" z domačimi specialitetami ne more prezreti: znamenite hiše, kjer naj bi živela Shakespearova Julija. Ali je kdaj zares sploh pogledala z balkona te znamenitosti, niti ni več pomembno. Zagotovo pa je res, da jo turisti množično oblegajo. Zato mnogi pred odhodom ne pozabijo kaj napisati na dvoriščne zidove, ki so prav zato morda celo zanimivejši od same hiše, kjer naj bi živela Julija. Njen kip stoji na dvorišču, lokalna legenda (beri tudi lokalni vodič) pa rada pove, da dotik desne strani oprsja prinaša srečo v ljubezni. Moram reči, da nisem poskusil, ampak precejšnja "obledelost" omenjenega dela kipa Julije jasno kaže, da veliko ljudi verjame v zgodbo, pa če je še tako malo verjetna!