V slovenskem hostlu v Šrilanki

Bentota – sonce, pesek in deskanje

Tako mamljivi ponudbi se ne more upreti niti zagreta 'vzgojiteljica' predsodkov do razpenjenih valov, ki onemogočajo plavanje in zalivajo nič hudega sluteče plavalce, hrepeneče po umirjeni morski gladini vzdolž hrvaške obale … Naj valovi odplaknejo bogokletne predsodke in šola se lahko začne. "Ujeti moraš val, da te odpelje na obalo," preprosto zvenijo navodila iz otroških ust, v praksi pa največ šteje občutek, kdaj zajahati val, da bo njegova energija postala gorivo majhne deske s človeškim tovorom. Juhuhu, z nekaj začetniške sreče me je razpenjena belina odnesla daaaleč. Prava uživancija! Zdaj razumem, da je mogoče štiri mesece preživeti na šrilanški obali, saj je bodysurfing neizmerna zabava, ob kateri ure minevajo kot za stavo, neuničljivo lomljenje valov pa je pravi magnet tudi za deskarje na valovih. Peščeni gradovi so lahko vsak dan drugačen arhitekturni izziv, risanje po pesku pa morda rodi kakšnega za pesek specializiranega Picassa.

Območje Bentote 70 kilometrov južneje od Colomba gosti kopico prestižnih hotelov, vmes pa se najde prgišče kotičkov za plitvejše žepe, kot je tudi Mihin Villa, le streljaj oddaljena od Indijskega oceana. Sonce, pesek in deskanje privabljajo na zlatorumena peščena prostranstva Bentote, ki se v primerjavi s plažami v južnejši Hikkaduwi ali z vso južno obalo Šrilanke zdijo prav osamljene. Le kdo si ne bi želel svojega raztežaja plažnega miru in neomejenega poligona razigranih valov za deskanje?

"Nobena brošura te ne navduši tako kot prijatelj"

Bentota je za peterico Celjanov – Matica Leskoška, Katjo Simončič, njuna malčka Kajo in Nika ter Sebastjana Lubeja – za štiri mesece postala drugi dom. Matic in Katja sta turistične izkušnje in ideje 'rabutala' v ZDA, Kanadi in na Irskem in leta 2006 je ob Soči zaživel Eko kamp Korita, prvi ekološki kamp v Sloveniji. Njegovo gonilno kolesje so ravno Matic, Katja in Sebastjan iz Adrenalinčka, organizacije, ki se ukvarja z razvijanjem aktivnega in ekološkega turizma v Sloveniji in tujini. "Ker je to sezonsko delo, smo se odločili popestriti svojo dejavnost, da čez zimo ne bi bilo preveč suhoparno. Iskali smo destinacijo, kjer je čas slovenske zime njihova glavna sezona in hkrati poletje. Šrilanka se je izkazala za idealno," razloži Matic, ki se je v ekološkem in adrenalinskem turizmu kalil v Kanadi, deskarski turizem na šrilanški obali pa mu gre prav tako dobro od rok, čeprav v teh dneh adrenalinčke zamenjujeta mlada deskarja, študenta Turistice.

Šesterica dvoposteljnih sob v Mihin Villi je gostoljubno sprejela že goste z vseh vetrov – iz Anglije, Avstralije, Indonezije, Indije, Šrilanke, Rusije, Francije, Švice, Nemčije, Avstrije, Italije, ZDA, Poljske in Češke, krono najzvestejših obiskovalcev pa nosijo Slovenci, med katerimi dobra reklama roma od ust do ust. "Nobena brošura te ne navduši tako kot prijatelj," se nasmehne Matic in doda, da je Bentota postojanka obiskovalcev dva dni pred odhodom domov, da si na manj turistični plaži naberejo še zadnje moči za vrnitev v realnost. Seveda je poleg deskanja na voljo tudi vrsta drugih dejavnosti za preganjanje morebitnega dolgčasa, kot so želvje farme, budistični tempelj v Aluthgami, družinski izlet po reki Bentota ter kavčukove, cimetove in riževe plantaže nedaleč od obale. Za osvežitev si velja privoščiti kakšen kokosov oreh, v Mihin Villi pa je treba okusiti tudi tradicionalno šrilanško hrano izpod kuhalnice domačinke, ki je že skoraj del slovenske družine, tako kot njen sin Lala s slovensko trobojnico na zelenem trikolesniku, tako da krajani prav dobro vedo, kje na obali kraljujejo Slovenci.

Naravovarstveni želvji projekt

Na plaži v Bentoti so svoj prostor pod šrilanškim soncem našle tudi morske želve, ki imajo zaradi sovražnikov (ljudi, ptic in rib) le malo možnosti izvalitve iz jajc. Na šrilanški obali se pet vrst morskih želv, če ne končajo v ribiški mreži ali kuhinjskem loncu, vrača leči jajca na obalo, kjer so se same izvalile. Vsake tri dni se na plaži pojavijo nova jajca, ki jih prostovoljci poberejo, da ostanejo na varnem v valilnici, dokler se ne izležejo mlade želvice. Te se po nekaj dneh v bazenu v objemu noči vrnejo v ocean, kar je pravi dogodek za turiste in prihodek želvjih farm, saj vlada nima posluha za takšne naravovarstvene projekte, zato se vsak znajde po svoje. Želve namreč brez debate zahtevajo 20 kilogramov rib dnevno, mi v valilnici Wunderbar razloži Siril, že desetletje predan ogroženim plazilcem. Hkrati pa mi predstavi trojico odraslih želv, starih od osem do deset let, dve skoraj enoletni, majhne enotedenske in še bolj drobcene, stare tri dni. Srečno vrnitev v ocean, pogumne borke!