Po sledeh Rdečih Kmerov, 2. del

Bivša srednja šola v predmestju Phnom Penha je med vladavino Rdečih Kmerov postala zloglasni zapor Tuol Sleng, bolj poznan kot Security prison 21. Poveljnik zapora je bil Kang Kech Ieu, bolj znan kot Dutch. V letih Pol Potovega vladanja je ocena števila zapornikov dosegla 14.000, od tega jih je le sedem preživelo. Naloga zapora naj bi bila zasliševanje ljudi, ki bi kakorkoli lahko škodovali novi politični poti Rdečih Kmerov. V zaporu so delali zasliševalci, pazniki in drugo osebje. V zapor so večinoma privedli ljudi, ki so se gibali v političnih krogih, vojaške poveljnike in preostale izobražene ljudi. Pripeljali so tudi njihove žene in otroke, vendar so jih po nekaj dneh peljali na polja smrti. V zaporu so poskušali na vsak način izsiliti priznanja obtoženih. Žrtve so bile velikokrat nedolžne, a so pod pritiski in mučenji klonile in priznale (lažno) sodelovanje s CIO ali KGB-jem. Priznanja so bila posneta in nato prepisana; šele tedaj so imeli razlog, da žrtve pošljejo na polja smrti.

Hiša groze Veliko žrtev je umrlo že med samim zasliševanjem, ker so bile metode mučenja tako grozljive. Naloga zasliševalca je bila tudi ta, da žrtev ne umre med mučenjem, saj če je le-ta umrla med mučenjem, zasliševalec ni mogel pridobiti zadostnega razloga in dokaza za usmrtitev. V tem primeru je bil zasliševalec obtožen izdaje in je hitro zavzel mesto žrtve in ne več zasliševalca. Rdeči Kmeri so skrbno prepisovali celotno zaslišanje in v večini primerov tudi skrbno fotografirali zapornike ob vstopu v zapor in mrtve žrtve. Zapor S-21 je bil državna skrivnost, zato do vietnamske invazije nihče ni vedel za grozote, ki so se tu dogajale.

Najeli smo vodnika, se najprej podučili o delovanju zapora in se sprehodili po sledeh groze. Tuol Sleng je zgrajen iz več trinadstropnih zgradb, ki so usmerjene v dvorišče. V spodnjem nadstropju prve stavbe so zasliševalne sobe. Železna postelja, orodja za mučenje in majhna pisalna miza; to je vse kar je bilo potrebno, da je zasliševalec opravljal svoje delo. Metode mučenja so bile krute in krvave; od pretepanja, puljenja nohtov in lomljenja kosti do kaznovanja z elektrošoki in bičanjem. Na stenah visijo fotografije, ki so jih posneli vietnamski novinarji takoj ko so odkrili S-21. Na fotografijah so razpadajoča in razmrcvarjena trupla, z verigo priklenjena na posteljo pod katero leži mlaka krvi. Tudi na dvorišču stoji posebna "mučilna naprava": zapornike so obesili z glavo navzdol in jih z elektrošoki tresli do nezavesti. Nato so jih namakali v sode napolnjene s fekalijami in ostanki hrane, da so prišli spet k zavesti. Vsako mučenje je lahko trajalo cel dan in to več dni ali pa tednov. Končano je bilo, ko so dobili potrebno priznanje in poslali žrtev na polje smrti.

Samomorov niso dovolili V naslednji stavbi so učilnice preurejene v zaporniške celice dolge približno dva metra široke pa manj kot meter. Tu so bili nastanjeni pomembni politični zaporniki. Manj pomembni zaporniki so bili nastanjeni v velikih učilnicah brez nobene pregrade, ležali so eden zraven drugega zavezani za gležnje z železnimi okovi. Zaporniki se med seboj niso smeli pogovarjati, v nasprotnem primeru so bili takoj kaznovani z bičanjem ali elektrošoki. Obrok je bil sestavljen iz pesti riža, kuhanega v vodi. Zaradi skope hrane je veliko ljudi zbolelo in umrlo. Po pretresljivem pričevanju enega od sedmih preživelih naj bi bila hrana tako skopa in zanič, da so zaporniki z rižem hranili ščurke, ki so se potikali po njihovih celicah in raje jedli le te, saj so le tako dobili potrebne beljakovine in moči za preživetje. Sprehod med celicami je grozovit. Na tleh je še vedno strjena kri, ki priča o trpljenju in bolečini, ki se je tu dogajala. Vsi balkoni so zavarovani z bodečo žico. "Zakaj?" vprašam vodnika. "Zato, da zaporniki niso mogli storiti samomora," pravi. Verjamem, da bi bilo to za marsikoga odrešitev in tega Rdeči Kmeri nikakor niso dovolili.

Obisk zadnje stavbe je najbolj pretresljiv. Najprej nas pričakajo fotografije takrat še živih ljudi; mož, žensk, otrok, ki strmijo v objektiv. Njihov pogled je izgubljen, prestrašen, vdan v usodo. Nato so tu fotografije trupel. Razmesarjena, poškodovana in shirana trupla so dokaz o krvoločnosti Pol Potovih privržencev. Vse te fotografije so bile naročene s strani voditeljev režima in so veljale kot dokaz, da so bile njihove zahteve res upoštevane in izvršene.

Sedem preživelih Za konec so tu pričevanja vseh sedmih preživelih; njihova življenjska zgodba in opis dogajanja v zaporu. Najbolj znan preživeli je gotovo umetnik Vann Nath. Pozneje se je vrnil v Toul Sleng in narisal grozovite prizore mučenja, ki jih lahko vidimo danes obešene na steni. Pravi, da je to narisal, da bi svetu povedal zgodbe tistih, ki niso preživeli. Boril se je za človekove pravice in zahteval kazen za pripadnike režima. A prav je imel, ko je rekel, da prava kazen mogoče nikoli ne bo prišla. Znano je, da je preživel, ker je bil umetnik in je bil zadolžen za risanje portretov samega vodje režima, Pol Pota. Njegove spomine na krvavi režim si lahko preberete v knjigi A Cambodian Prison Portrait: One Year in the Khmer Rouge S-21 Prison.

Konec krvavega obdobja Januarja 1979 se je režim zrušil. Vietnamska ofenziva je rešila ljudi in razkrila grozote svetu. Pol Pot se je skril v džunglo blizu tajske meje. Umrl je leta 1998 v hišnem priporu in tako rekoč ostal nekaznovan. Večino zločincev so ujeli in aretirali šele 30 let po grozovitih zločinih. Sojenje najbolj pomembnim članom Rdečih Kmerov se je začelo šele leta 2010 in še traja. V ta namen je bilo vzpostavljeno posebno sodišče Kambodže in Združenih narodov. Veliko članov Rdečih Kmerov je do tedaj že umrlo ali pa so bili v slabem zdravstvenem stanju in se zato niso mogli udeležiti sojenja, za nekatere poteka sojenje še danes. Večina glavnih predstavnikov je do aretacije živela kar normalno življenje; nekateri so se skrivali v gozdovih ali pa živeli v hišnem priporu. Veliko zločincev se ima za nedolžne, nekateri pa celo za žrtve svojega lastnega režima. Številni preživeli in sorodniki žrtev režima Rdečih Kmerov bi radi prišli stvari do dna, a zaman čakajo na pravico, ki nikoli ne bo prišla. Kambodža se še vedno ni otresla slabega slovesa; tudi danes ta država slovi po politični korupciji in podkupovanjih.

Zbrana pričevanja, zgodbe in slike so mnogo več kot opomin na eno od grozot, ki jo je sposoben človek zakriviti sočloveku. Zgodovina našega človeštva nam je že velikokrat pokazala, da človeška krutost ne pozna meja in da nam morala pravzaprav ne pomeni veliko. Hobbes pravi, da je človek človeku volk, sama pa pravim, da se bojmo človeka in ne volka, kajti če je volk sit, je tudi koza cela, človeškega pohlepa pa nikakor ni mogoče nasititi, pa naj mu ponudimo celo čredo koz. Sicer pričakujem in upam, da se je človek po vsem tem nekaj naučil, vendar glede na dogodke po svetu in doma to težko verjamem.