Petra Draškovič: Na Aljaski sem 17 ur visela nad prepadom

S čim vas je omrežil sever, da se vedno znova vračate v te države?

Privlačijo me "tišina", mir in svetloba severnih krajev, magični polarni sij in lepote neokrnjene pokrajine. Ljudje so drugačni, hladni sever in razmere jih prisilijo, da si med seboj pomagajo. Dolgo sem sanjarila o Aljaski, se vanjo leta 2003 na trimesečnem potepanju povsem zaljubila, in ko sem se čez leto dni vrnila še za dva meseca, sem upala, da bom dobila odgovor. Še vedno ga nimam, vem samo, da še moram nazaj …

Na Aljasko ste se prvič odpravili z obročkat kanadske gosi. To za bodočo doktorico biomedicinskih znanosti najbrž ni bilo tako nenavadno, kajne?

V resnici je bilo. Biokemiki smo sicer bolj v laboratoriju in se ukvarjamo z raznimi biomolekulami, kot pa podimo po terenu. Sama sem po duši bolj biologinja, zelo rada sem v naravi in na terenu. Takrat sem kot študentka prostovoljka prek ameriškega znanstvenoraziskovalnega inštituta v Anchorageu iskala povezavo terenskega dela in laboratorija. Kanadske gosi so bile izvrstna priložnost. Del dneva smo preživeli na terenu, se podili s kanuji in kajaki po jezerih, z aluminijastimi obročki obročkali gosi, nekatere so bile opremljene tudi s transmisijskimi antenami, del dneva pa smo v laboratoriju izolirali vzorce dednega materiala iz peres ali krvi. Odločitev za doktorat je takrat sicer že zorela, vendar do doktorske teze je bilo še daleč.

Bi lahko o bližnjem srečanju s samico losa z mladičkoma in črnim medvedom ter zdrsu nad aljaškim prepadom rekli, da je sreča na strani pogumnih, pravzaprav na strani ljubiteljev narave?

Omenjeno srečanje z losi je bilo moje prvo srečanje z losom, in to tretji dan na Aljaski. Bila sem neizmerno očarana, prevzela me je velikost, lepota, mogočnost, a hkrati se je v očeh samice svetilo nekaj milega. Poleg občudovanja je v mojih mislih odsevala hvaležnost, da me je žival spustila tako blizu. Podobni je bilo v Kanadi s črnim medvedom. Takrat v meni ni bilo ne strahu ne pretirane vzhičenosti ali adrenalina. Samo mir, osredotočenost. Ne bi rekla, da je to pogum, morda prej splet okoliščin in ustrezen odziv nanje, povezan z občudovanjem.

Zdrs nad aljaškim prepadom ima seveda druge dimenzije. Slapa, do katerega sem prišla, nisem mogla prečkati, zato sem poskušala najti pot naprej drugje in ob tem mi je zmanjkalo tal pod nogami. Refleksno sem se pograbila za korenino borovničevega grma in tam obvisela 17 ur. Vmes se je znočilo, precej ohladilo, vendar sem takrat spoznala, kakšno moč ima naš um, misel. To nekoliko dramatično izkušnjo sem sprejela kot največje darilo v svojem življenju in ob tem spoznala sebe v luči, ki mi je bila v taki meri dotlej neznana – vztrajnost, mirnost, ohraniti razsodnost, predvsem pa sem v sebi našla neverjetno moč. Od kod mi moč, da sem lahko 17 ur visela na rokah, še danes ne vem, vem pa, da lahko premikamo gore, če se odločimo.

Vaša strast so črni medvedi Skalnega gorovja Kanade, ki ste jim posvetili fotografsko razstavo Medvedje meditacije, s katero opominjate na danes vse prevečkrat pozabljeno spoštovanje narave …

Srečanja s temi karizmatičnimi bitji samotnih in čistih gozdov v Kanadi so bila zelo intenzivna. Ciklus mojih Medvedjih meditacij ne zajema le portretov medvedov, ampak tudi poglobljene solo meditacije v prostranstvih neokrnjene narave, divjine. V času, v katerem živimo in ki je naklonjen potrošništvu in kapitalizaciji, so vrednote čistega, zdravega in lepega okolja pogosto potisnjene ob stran za ceno napredka. Prav zato poskušam s fotografijami spomniti in opomniti na spoštovanje do Narave. Spoštljiv in povezan odnos z Bitji Narave je tudi pot do Sebe, zato meditacije. Da se ozremo vase in slišimo svoj notranji glas. Vse ustvarjeno bogastvo ne bo koristilo, če ne bomo imeli čiste vode in ne bomo dihali svežega zraka.

S čim vas je očaralo težko dostopno in malo obiskano gorovje Altaj?

Rusija me privlači iz več razlogov. Še najbolj me mika Kamčatka z medvedi, gejzirji in noro pokrajino. A Rusija je ogromna in mnogo predelov je zelo divjih, nedotaknjenih; takšne so tudi altajske Zlate gore, ki sodijo v Unescovo svetovno dediščino. Del teh gora smo prehodili, kampirali ob fantastičnih jezerih in pred nami se je odprl tudi pogled na najvišji vrh Sibirije – Beluho. Velik vtis so name naredile noči s tako zvezdnatim nebom, da ostaneš brez besed. Jasno, svetlobno onesnaženje do tja še ni prišlo.

Ste kot navdušena jamarka v tujini že našli tako magično podzemlje, kot je slovensko?

Vrnila sem se s potepanja po Majorki, ki ima poleg neskončnih kilometrov plaž in turističnih hotelov tudi zanimiv kras in kraške jame. Številne jame so zelo lepe, bogate s kapniki, tudi kakšno jezerce se najde. A mislim, da smo v Sloveniji kar privilegirani, da imamo toliko lepot na tako majhnem prostoru. Zanimive morske jame sem pred leti odkrivala tudi kot del ekspedicije raziskovanja habitata mediteranske medvedjice na Severnem Cipru pod okriljem turške univerze.

Na svojih potovanjih vedno stopite v pristen stik z domačini. Katere popotniške vrline in značajske lastnosti odpirajo vrata domov po vsem svetu?

Na potovanju sem še vedno jaz jaz, kar me zanima doma, me tudi v tujini – kako ljudje živijo, kaj jih osrečuje, kdo so. Nikoli jih ne gledam skozi razne nazive, predsodke, pač pa pustim, da se me dotaknejo in nagovorijo kot Janezi, Johni ali Jasoni. Skozi njihovo zgodbo. Sprejmem in poslušam, ljudje se radi odprejo. Verjetno sem tudi sama tako odprta in komunikativna, predvsem pa ne kompliciram. Znam se prilagoditi, rada poprimem za delo, pomagam, kjer se da. Ker sem sama doživela toliko odprtih vrat in gostoljubnih domačinov po vsem svetu, so tudi naša vrata doma bila in so še vedno odprta vsem mojim znancem in neznancem.

Ostajate zvesti "backpackingu". S kakšnimi čari postreže potovanje z nahrbtnikom na ramah?

To je zame najlepše. Poleg velikega nahrbtnika nase naložim še fototorbo z vso opremo in stativ. "Teža" nahrbtnika odpira druga vrata, doživetja se zabeležijo pristneje v srce in ljudje, zlasti domačini, te sprejemajo drugače kot instant turiste s kovčki, ki romajo od hotela do hotela. Poleg tega pa si nočem natančno začrtati poti in naprej rezervirati prenočišč. Tako je dovolj priložnosti za vsa naključna srečanja, kar daje potovanju pravi čar. Včasih pristanem tam, kamor mogoče sploh ne bi šla, spet drugič ti pot prinese naproti ljudi, ki so izjemni in te pripeljejo spet do kakšne druge točke. Vse se zgodi z namenom.

Kam bi na sanjsko potovanje napotili slovenske zaljubljence v naravo?

Zagotovo na Aljasko in v Kanado. Ta del sveta je za ljubitelje narave zagotovo fascinanten, tudi mene še kliče.