Parenzana za kolesarske sladokusce

Parenzana – pot zdravja in prijateljstva Parenzana, 123-kilometrska ozkotirna železniška proga, je na vrhuncu svoje slave povezovala 33 istrskih krajev med Trstom in Porečem, ravno toliko let pa je sopihala skozi pravljično istrsko pokrajino. Prvega aprila 1902 je z železniške postaje v Bujah vlak pionirsko "odškripal" proti Trstu, decembra istega leta pa tudi proti Poreču. Proga je bila tako v začetku 20. stoletja povezovalni člen ljudi, živečih ob njej, in simbol prijateljstva med sosednjimi narodi.

Leta 1935 je ozkotirna železnica zadnjič gostila kotaljenje lokomotive in z leti začela postajati romantična razvalina, v srcih domačinov zapisana kot nesmrtna Parenzana, Porečanka ali Istranka. Ob stoletnici odprtja proge so s projektom Parenzana – pot zdravja in prijateljstva začeli uresničevati idejo o obuditvi speče lepotice. Čeprav so bili njeni vagoni, lokomotive in tračnice že davno razprodani na javnih dražbah ali počivajo v muzejih, je Parenzana danes živa bolj kot kadarkoli prej, saj se po njeni progi pogosteje kot nekoč vlaki vozijo kolesarji in sprehajajo pohodniki, raziskovalci zgodovine in ljubitelji Istre. Sploh v za odtenek hladnejših mesecih, ki v Istri dopuščajo več rekreacije od skoka v morje in dobivanja preležanin na plaži.

Informacijske in smerne table vzdolž Parenzane so resda radodarne z informacijami, a ponekod malce skopuško postavljene, saj bi si kolesar kdaj zaželel vsaj skromen stezosledski namig, kam na križišču štirih enakovrednih gozdnih stez. Včasih se zadetek na loteriji zazdi verjetnejši od odločitve za "wannabe" pravo pot, ki se morda po dveh kilometrih konča, pripelje do prometne obvoznice ali sumljivo zapelje v napačno vas. Domačini so zato dobrodošel vir informacij, ko le uspeš najti koga, ki bi ga lahko povprašal za pot. Zemljevid je toplo priporočljiv in idealni časovnici za določeno zbirko kilometrov ne bo odveč prišteti nekaj manevrskega časa za iskanje poti. Morda Parenzani ravno pridih orientacijskega izziva doda tisto sladokusnost, ki (ne)hote spomni na Pot spominov in tovarištva.

Kolesarjenje po slikoviti istrski pokrajini Razgibana istrska pokrajina, kot bi jo davno naslikal vzneseni mojster čopiča, ne pusti ravnodušnega prav nikogar. S potujočega razglednika mimo bežijo griči, prepredeni z vinogradi, prostranstva oljk, med katerimi zardevajo cvetovi maka, na vzpetinah stiskajoča se istrska naselja, pa seveda Jadransko morje, ki kolesarja spremlja vzdolž slovenske obale. Sečoveljske soline in dvojica prijetno osvežujočih osvetljenih tunelov začinijo kolesarjenje po slovenskem odseku Parenzane, ki šteje 32 kilometrov.

Levji delež Parenzane – 78 kilometrov – pripada Hrvaški, kjer je, resnici na ljubo, tudi kolesarjenje najslikovitejše, predvsem pa v primerjavi z obleganim slovenskim že skoraj osamljeno. Slovenski del Parenzane je sestavljanka obstoječih asfaltiranih kolesarskih stez, hrvaški pa je večinoma sveže usekal pot skozi zaraščene kilometre nekdanje ozkotirne železniške proge. Groba makadamska steza je za "specialko" prezahteven zalogaj, saj že v možganih voznika gorskega kolesa glasno kljuva skrb, da bo zdaj zdaj treba krpati zračnico.

A se je vredno potruditi, pa tudi kdaj prisopihati v naselja ob poti, ki jih je železniška proga le ošvrknila nekje ob vznožju vzpetine. Nesporni zmagovalec mestec ob sloveči Porečanki je Motovun, ki s starodavno karizmo v svoje slikovito osrčje vse leto, ne le v času filmskega festivala, privablja turiste od blizu in daleč. Med naravnimi spomeniki pa prednjači kraška jama Baredine pri naselju Nova Vas, ki v zakladnici podzemnih sigastih umetnin gosti tudi človeško ribico.