Sobota, 3. 10. 2020, 13.11
4 leta, 2 meseca
Par, ki je zaljubljen v gore: Ključno je poznati svoje meje in se hribov lotevati postopoma #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,94
2
Maša in Mitja sta simpatična hribolazca, ki ju druži prav velika ljubezen do gora. S simpatičnimi videoposnetki, kjer pokažeta zahtevnost planinskih poti, sta nase opozorila pred letom in pol, iz meseca v mesec pa dobivata vse več pozornosti ljudi, ki jih prav tako zanima pohodništvo. Z njima smo se pogovarjali o najlepših in najtežjih pohodnih poteh pri nas, o odnosu Slovencev do pohodništva in ju povprašali, kaj jima je ob vseh osvojenih vrhovih sploh še ostalo na seznamu želja.
Pred letom in pol pa sta svoje gorske avanture začela deliti še z drugimi. Prek videoposnetkov, ki sta jih začela na svojem profilu na YouTubu in pozneje na svoji spletni strani objavljati aprila lani, želita vsem ljubiteljem gora podrobno predstaviti gorske ture in tiste, ki se z gorami še niso pobliže spoznali, navdušiti nad pohodništvom.
Maša in Mitja o najljubši gorski turi:
Kdaj sta se navdušila nad hribi?
Maša: Jaz sem z mamo, očetom in mlajšim bratom v hribe hodila že od nekdaj. Že od malih nog so me vozili v hribe in ta ljubezen do gora mi je ostala do danes. Vmes sem imela sicer malo premora, tam v najstniških letih, ko imaš druge interese, ampak potem sem kmalu spet začela.
Mitja: Jaz pa sem se s hribi začel spoznavati šele pred nekaj leti, tam nekje leta 2011 ali 2012, ko me je kolega peljal na Veliki vrh v Karavankah. To je bila moja prva gora, moj prvi dvatisočak, in mi je takoj postalo zelo všeč.
Takrat sem imel tudi malo več časa in sem veliko sam hodil v hribe, potem pa me je kmalu čisto prevzelo in sem se lotil še težjih stvari. Naredil sem tečaj plezanja po feratah in potem šel še v alpinistično šolo, ker sem se hotel lotiti še alpinističnega plezanja. Tako da sem nadaljnjih pet, šest let plezal, potem pa sem spoznal Mašo (smeh, op. p.).
Maša: Ja, potem pa sva malo skupaj plezala … Na drugi zmenek me je peljal plezat v naravno plezališče Osp (smeh, op. p.). Tako je tudi meni postalo plezanje všeč, ko sem spoznala Mitjo, in tako sva šla že dva meseca pozneje na plezalni dopust v Paklenico.
Ampak o plezanju zdaj – vsaj po vajinih objavah oziroma videih sodeč – ni več ne duha ne sluha …
Mitja: Ja, potem sva pa resda kar malo nehala plezati. Maši nekako ni bilo to plezanje kopnih smeri v hribih tako zelo všeč, raje hodi v hribe, kot pa pleza v hribih.
Maša: Težko je plezati po naravnih stenah, en kup opreme moraš nositi s sabo, pa še večinoma si sam v steni. Sicer sem tudi jaz šla v alpinistično šolo, ampak je nisem končala. Zimske tehnike še nimam osvojene. Res je tako, kot je že Mitja rekel. V hribe veliko raje hodim, plezam pa raje v plezališčih.
Mitja: Plezati v hribih ni kar tako. Veliko je priprav, ves čas si malo pod pritiskom in čeprav greš v dvoje v steno, je to vseeno bolj individualen šport, kot je omenila že Maša. Čakaš v steni na sidriščih soplezalca, da ga varuješ, medtem ko on pleza. Ta del Maši ni bil najbolj všeč.
Kdaj pa se je rodila zamisel, da bosta te svoje gorske ture snemala, naredila svoj kanal na YouTubu in svojo spletno stran?
Mitja: Prvi video sva objavila aprila lani. Ideja o snemanju pa se mi je porodila kar sama od sebe nekega dne. Tako da sem kupil kamero GoPro in začel snemati.
Maša: Najprej je imel namen snemati najine avanture za naju, za spomin. Potem pa se je začel ukvarjati z montiranjem videov in kar naenkrat je čisto "padel notri", ker gre Mitja vedno na vse ali nič, medtem ko sem jaz nekje na 50 odstotkih ves čas (smeh, op. p.).
Mitja: Tako da potem, ko sem osvojil montažo, sem naložil nekaj videov na YouTube, ker je pač to "in". Čeprav takrat še nisva zares vedela, kako ta platforma deluje.
Maša: In potem je vse skupaj stalo nekaj časa, ker se nisva mogla domeniti okrog tega. Mene je to snemanje najinih pohodov malo motilo, ker se mi je zdelo, da je namesto na uživanju in občudovanju hribov poudarek na snemanju videov.
Ampak ko se je začela epidemija novega koronavirusa, ko smo vsi ostali doma, je šel Mitja en dan pogledat tako bolj za šalo, iz radovednosti, statistike ogledov videov, ki sva jih pred časom naložila, in je videl, da so zelo gledani. Nato me je postavil pred dejstvo: ali se tega resno lotiva in skušava iz tega nekoč narediti tudi posel ali pa nehava snemati in samo zase hodiva v hribe. Tako da sem potem popustila in sem rekla: "Pa dajva!" (smeh, op. p.)
Mitja: Zatem sva kar redno objavljala videe, ker sva imela tudi midva malo več časa in sva hodila po hribih. Julija je obisk najinega kanala spet občutno zrasel, največji "bum" pa je bil video Triglava, ki sva ga letos spet osvojila. Zaradi tega videa Triglava pa je kanal praktično eksplodiral.
Očitno smo letos res vsi šli na Triglav … Kaj bi vidva rekla? Je Triglav upravičeno najbolj zaželena in obljudena gora pri nas ali so še druge, prav tako zahtevne in lepe?
Mitja: Jaz bi izpostavil Mrzlo goro, Prisojnik po Hanzovi ali Kopiščarjevi poti, Škrlatico, za katero dosti ljudi reče, da je veliko težja od Triglava. Čeprav ko si enkrat na tej višji ravni, težko ločiš, katera zelo zahtevna označena pot je težja od druge.
Maša: Triglav morda dejansko za nekoga, ki veliko hodi in ima veliko izkušenj z zahtevnimi gorskimi potmi, ne bo poseben izziv. Zahteven bo Triglav postal mogoče zato, ker bodo skale vedno bolj gladke od tolikšnega obiska in bo hoja na očaka in z njega zaradi drsenja svojevrsten izziv.
Maša in Mitja o željah za prihodnost:
Kaj pa vama je še sploh v izziv, glede na to, da sta osvojila že večino najzahtevnejših slovenskih vrhov?
Mitja: Jaz vidim zase izzive predvsem v alpinizmu. Upam, da se bom kmalu spet lotil tudi tega. So pa to izredno težke, a tudi zelo zelo lepe ture.
Maša: Meni so pa v izziv zimske pohodniške ture. Kakšne težje grape, na primer. Želim si tudi iti končno na Grossglockner pozimi, pa Mont Blanc si želim osvojiti. Za naslednjo poletno sezono pa mi bodo v izziv kakšna daljša brezpotja. To tudi ostaja še neizpolnjena želja.
Mitja: Slovenijo že precej dobro poznava, zdaj bo verjetno prišel čas, ko se bova malo bolj začela lotevati gora zunaj Slovenije. Tako da moja želja je tudi ta, da bi dobil še več izkušenj z višino, da bi se povzpel na gore, visoke pet tisoč metrov in več.
Kaj je sicer glavni namen teh vajinih posnetkov gorskih avantur?
Mitja: Ko sem sam začel hoditi v hribe, sem pogrešal neke malo bolj nazorne videoposnetke, kjer bi lahko dobil bolj realen vtis o poti, ki si jo izbiram. Tako sva potem dobila zamisel, da bi začela snemati videe najinih pohodov, prek katerih bi ljudje dobili dobro predstavo o tem, kaj jih na turi čaka.
Ker velikokrat je tako, da lahko pogledaš fotografije, prebereš opise poti, ampak težko si predstavljaš, kaj te dejansko čaka. Če vidiš posnetek in notri dobiš od naju še informacije iz prve roke, pa je potem lažje oceniti, ali je nekaj primerno ali ne. Čeprav je tudi pri najinih videih tako, da seveda ne morejo realno pokazati čisto vsega, na žalost. Zato se pa vmes še sama s pripovedovanjem in komentarji trudiva podrobno opisati, kako doživljava neko pot.
Se ljudje pogosto obračajo na vaju za kakšne nasvete in kaj najpogosteje sprašujejo?
Mitja: Velikokrat nama pišejo, zanima pa jih predvsem oprema. Očala, nahrbtniki, zlasti pa obutev – kakšno izbrati, na kaj biti pozoren, kje kupovati in podobno. Začetnike pa zanima, katere ture so primerne za začetek.
Maša: Zlasti po objavi kakšnega videa je velik naval in kar dosti časa v dnevu nameniva temu, da odgovarjava na vprašanja.
In ko se na vaju obrnejo pohodniki, predvsem začetniki, kaj jima svetujeta?
Mitja: Vsem svetujem postopnost. Tako začetnikom kot tistim, ki bi radi stopili stopničko više in se lotili kakšnih zahtevnejši tur. Pomembno se mi zdi, da poznaš svoje meje. Velikokrat se zgodi, da je vse super in vse je videti precej lahko, potem pa si v gori, pa se naenkrat spremenijo razmere, poslabša se vreme, zgodi se kakšna nesreča, potem pa imaš problem, če nisi dovolj izkušen.
Od tvojih sposobnosti in izkušenj je namreč odvisno, kako se boš odzval in ali se boš pravočasno odzval. Čisto preprosto: če te ujame nevihta na vrhu, boš lahko hitro in varno sestopil, če pa si komaj gor do vrha prisopihal, bo pa težko priti v takšnem varno dol v dolino.
Tudi strah se mi zdi nekaj takšnega, ki ti lahko naredi veliko škode in ti pobere veliko energije. Zato je dobro, da te strahove, če jih imaš, premaguješ postopoma in da se vedno zavedaš svojih meja ter jih spoštuješ. Konec koncev pa tudi to, da dobivaš nove izkušnje in znanja od bolj izkušenih od sebe.
Maša in Mitja svetujeta, kako se lotiti pohodništva:
Maša: Zelo pomembna je tudi dobra telesna pripravljenost, na kar mnogi radi pozabijo. Včasih dobim vtis, da se nekateri bolj ukvarjajo s tem, kako bodo videti, z izborom oblačil in obutve, na telesno kondicijo pa kar pozabijo. Si rečejo: "Nekako bom že prilezel gor." To je sicer večinoma res, ampak to verjetno ni najbolj prijetna izkušnja. Poleg tega, kot je rekel že Mitja, je treba potem še sestopiti. Nekako ni fino, če si naslednji dan zaradi ture tako polomljen, da moraš skorajda bolniško vzeti, da se spraviš k sebi.
Poleg fizične pripravljenosti pa so pomembne še pretekle izkušnje, tudi kakšne pretekle poškodbe niso zanemarljive. Veliko je stvari, ki jih moramo upoštevati, ko si izbiramo pohodniške ture.
Mitja: Res je. Nekdo, ki je bil v preteklosti vrhunski športnik, pa ni bil še na nobenem hribu v življenju in nima strahu pred višino oziroma nima vrtoglavice, bo brez težav prišel na Triglav. Medtem ko bo imel nek čisti začetnik, ki je do zdaj preživljal dopoldneve na kavču in nima nič kondicije, verjetno težavo.
Pa vsekakor je pomembno tudi to, da se na turo dobro pripravimo v smislu informiranosti. Poglejte si pot, preučite jo, da boste vedeli, kam se podajate, kaj vas čaka. In če se vam vmes zdi, da ne bo šlo, raje ne rinite z glavo skozi zid, ampak se obrnite in spustite nazaj v dolino.
Sta imela sama kdaj slabo izkušnjo v gorah, neljubi pripetljaj, morda nesrečo?
Mitja: Meni je pred leti med plezanjem padel kamen na glavo. Približno z 20 metrov, kar velik je bil. Ponesreči ga je soplezalec sprožil z vrvjo. Dobro, da sem nosil čelado, kamen jo je povsem razbil, jaz pa sem za trenutek izgubil zavest. Za tem sem imel potem nekaj časa kar malo slabega priokusa, za nekaj časa sem nehal plezati, nisem se mogel spraviti nazaj v steno.
Maša: Zato je poleg vsega že prej povedanega, ko gremo v gore, ali hodit ali plezat, vedno pomembno tudi to, da se ustrezno opremimo in poskrbimo za varnost.
Veliko sta v gorah. Vidita veliko neobičajnih stvari, ki potrjujejo rek, da človeška neumnost ne pozna meja?
Mitja: Na žalost je še vedno tako, ja … Že ko greš na Triglav in na vrhu malo posediš in opazuješ, vidiš marsikaj. Ampak letos me je najbolj od vsega zmotilo to, da mnogi starši otroke privežejo na vrvi in jih potem skorajda dobesedno vlečejo na zelo zahtevne ture. Skratka, varujejo jih na načine, ki res niso najbolj varni. Eno je, če na vrvi vodi gorski vodnik in ima otroka oziroma odraslega pravilno navezanega in ve, kako ustaviti padec, ali pa če se gre to nek laik.
Kakšni so načrti za prihodnost?
Maša: V prihodnjih mesecih imava v načrtu začeti snemanje slovenskih športnih ferat, da ljudem približava še ta del. Poleg tega bova hodila tudi pozimi v hribe in posnela še nekaj lažjih zimskih tur.
Mitja: Ker pa nama okrog pohodništva ne pišejo le Slovenci, ki radi hodijo v hribe, ampak tudi tujci, razmišljava še v tej smeri, da bi na videe začela dajati angleške podnapise, da bi jih lahko gledali še tisti, ki ne razumejo slovensko, pa radi hodijo po naših gorah.
Sicer pa bo zdaj prioriteta najina spletna stran Aktiven Lajf, ki že živi, ampak jo bova zdaj še izpilila. Tam ne objavljava le videov iz najinih pohodniških tur, ampak piševa tudi članke. Želiva namreč ponujati portal, ki je zelo interaktiven in kjer so zemljevid z vsemi gorniško zanimivimi dvatisočaki in vse planinske poti, ki vodijo na njih.
Maša: Mišljeno je tako, da uporabnik klikne na vrh, ki ga zanima, in se mu pokažejo vse mogoče poti na ta vrh ter vsa izhodišča. Morava pa v prihodnje dodati še opise vseh teh poti in videe, ki sva jih posnela. Skratka, cilj je narediti en takšen sodoben, interaktiven planinski portal.
Mitja: Želiva pa si narediti tudi nekakšno elektronsko vpisno knjigo, kjer bi se ljudje prijavili in vpisovali razmere. Ker razmere so vedno aktualne, zlasti zdaj, ko v gore prihaja prvi sneg, in pa potem spomladi, ko sneg kopni. Torej, želja je, načrt tudi, upajmo, da nama uspe vse izpeljati tako, kot sva si zamislila.
2