"Outback", rdeče srce Avstralije

Rdeča s humorističnim pridihom Po državi, ki po velikosti prekaša Evropo, se lahko kakšen dan voziš po neskončnih rdečih cestah, pa ne srečaš žive duše. Vsa država je z izjemo nekaj večjih mest ena sama narava, pravzaprav kombinacija kmetijskih površin, narodnih parkov in pustinje.

Srce rdeče celine je outback, ki označuje z grmovjem poraslo področje celinske Avstralije. Med Darwinom na severu in Adelaide na jugu ga zmoti le 3000 kilometrov dolga Stuartova avtocesta, ki je bila zgrajena šele pred slabimi tremi desetletji. Avtocesta nosi ime angleškega raziskovalca Johna McDoualla Stuarta, ki je leta 1862 v svojem tretjem poskusu končno uspešno določil pas savane in stepe med Simpsonovo in Gibsonovo puščavo, kar je omogočilo prečenje najmanjše celine od južne do severne obale. Cesta, katere ime bi si zaslužilo pisanje z veliko začetnico, si utira pot skozi neskončno rdečo pokrajino, monotonost katere tu in tam razbije kakšno osamljeno evkaliptusovo drevo, nizko bodikavo grmičevje pa je že kar stalnica. Ponekod se ob cesti bohotijo tudi mogočni termitnjaki, ki se vzpnejo v višave vse do osem metrov.

Vsakih nekaj sto kilometrov se ob cesti sredi ničesar pojavi bencinska črpalka in trgovina z najnujnejšimi živili, med vožnjo pa je nekajkrat večja verjetnost, da srečaš kenguruja ali kamelo kot pa človeka. Dobrodošli so tudi pubi, kjer si lahko v večni vročini odžejaš grlo in izmenjaš par besed z jackarooji, okoliškimi kmeti, ki jim pub predstavlja edino civilizacijo, od njihove farme oddaljeno manj kot 500 kilometrov. Eden legendarnejših pubov je zagotovo Daly Waters Pub, prava humoristična oaza sredi puste pokrajine. V njem lahko najdeš tako rekoč vse: nad točilnim pultom visijo modrčki in spodnje hlačke, ena stena je rezervirana za japonke, bankovci z vsega sveta frfotajo v pišu ventilatorja – in tudi sama sem nostalgično občudovala Valvasorja in Gallusa –, tu so še majice, zastave, fotografije, starinsko orodje, glasbila, pločevinke, igrače … ne manjkajo niti posvetila nekdanjih lastnikov te pestre zbirke.

Avstralski Mars?

Z gotovostjo lahko trdim, da je rdeči center moj najljubši del Avstralije. Vsak si v svoji glavi ukroji podobo rdečega planeta, sama pa sem se odločila, da mora biti pokrajina podobna tisti, ki se mi je razkrivala v Avstraliji – celini, ki ne nosi zaman psevdonima rdeča celina. Avstralski Mars ponuja raznolik nabor narodnih parkov. Rdečeskalni narodni park King's Canyon oz. Watarrka po aboriginsko je zgoščen okrog ogromnega in impresivnega kanjona visokih klifov in čudovitih razgledov. Del kanjona, imenovan Rajski vrt, pa ponuja pogled na kamnite mošeje, trmaste ostanke v večtisočletnem procesu erozije.

Ayersova skala ali Uluru je največji monolit na svetu, ki se dviguje 348 metrov visoko nad morsko gladino, v dolžino pa se razteza več kot tri kilometre in pol. Za aboriginsko pleme Anangu, skrbnike Uluruja in odgovorne za varnost obiskovalcev, je mogočna skalna tvorba sveta gora, česar pa se ne zavedajo številni turisti, ki trumoma lezejo na Uluru. Poraja se vprašanje, kdo od njih bi z robustnimi čevlji splezal na Tadj Mahal ali prečil oltar cerkve Marije Pomagaj na Brezjah. Sicer pa mogočni Uluru v obliki ledvice iz različnih smeri ponuja nova in nova doživetja rdeče neskončnosti, ujete v skalo. Prav tako magično je opazovanje gore, ki ob različnih delih dneva spreminja svojo barvo in se na mavrični paleti sprehaja vse od oker, rjave in oranžne do rdeče in škrlatne.

V senci Uluruja, a pod močnim avstralskim soncem, se bohoti Kata Tjuta, zbirka manjših monolitov, ki prav tako kot sosednji Uluru niso klonili pod težo erozije in razgrajevanja. Obe skalni formaciji rdeče barvajo vremenski procesi: dež in kisik razgrajujeta železove minerale v skali, kar povzroči naravno "rjavenje". Kata Tjuta ali Olge v višino in površino prekašajo Uluru, vendar se po skrivnostni Dolini vetrov sprehodi precej manj obiskovalcev, zato je doživetje rdeče neskončnosti pristnejše.

Avstralski outback skriva tudi Coober Pedy, svetovno prestolnico opalov, odkrito povsem po naključju med iskanjem vode ene od številnih raziskovalnih ekspedicij leta 1910, ki je obrodilo najdišče mavričnega bogastva. Ime Coober Pedy v aboriginskem jeziku pomeni »belčevo luknjo v tleh«, kar slikovito opisuje naselbino, kjer 70 odstotkov prebivalstva živi v podzemnih stanovanjih, s čimer se borijo proti neusmiljenemu podnebju: poletnim dnevnim temperaturam do 57 stopinj in pasje mrzlim zimskim nočem, v katerih sanjajo o opalih.