Nevedni Evropejec v turškem muzeju

Ankara je sama po sebi dokaj dolgočasno mesto. Nima šarma kot Istanbul. Ima sicer veliko študentov, ki središču mesta dodajo tisti mladostni vrvež, to je pa tudi vse. Zato, če ste primorani nekaj dni že zaradi kakšnega običajno birokratskega razloga bivakirati v turški prestolnici, iščete vse načine, da bi pregnali dolgčas. Na prvem mestu obiska je mavzolej Atatürka, kjer Turki še vedno častijo očeta naroda. Delno muzej, delno grobnica, velikanski kompleks na vrhu griča, je za vsakega ex-Jugoslovana reminiscenca nekih drugih časov in neke druge grobnice v cvetju.

Drug muzej, ki je v Ankari, pa je Anadolu Medeniyetleri Müzesi, muzej anatolske civilizacije. Sliši se katastrofalno dolgočasno, razne če niste arheolog ali zgodovinar. Toda muzej je bil leta 1997 razglašen za prvi evropski muzej leta, naziv, ki ga je pozneje dobil tudi naš muzej v Kobaridu. Torej že more biti nekaj v njem, kar navduši.

In je ... veliko tega. V slovenskih zgodovinskih učbenikih ni veliko napisanega o anatolskih civilizacijah, čeprav je bila Anatolija, azijski del Turčije, ena izmed zibelk civilizacije nasploh, predvsem pa je bila pravi Babilon jezikov. Iz sobe v sobo se pred vami odkrivajo nesluteni zakladi, o katerih niste prej vedeli prav nič ali pa le to, da so ti kraji, kraljestva in civilizacije obstajali in nič drugega. Začne se z enim največjih do zdaj najdenih neolitskih naselij Çatalhöyük nedaleč od sedanjega mesta Konja. Neolitsko mesto iz sedmega tisočletja pred našim štetjem, ki se je kitilo z umetnostjo in kulturo, o kateri takrat v Evropi niso niti sanjali. Takoj za tem se seznanite s Hatijci, ki so Anatolijo naseljevali od začetka bronaste dobe. In so izdelovali neverjetne bronaste kipce. Komaj dojamete to informacijo, že vas šokira 20.000 popisanih glinastih tablic, ki so jih v Anatolijo prinesli asirski trgovci ob koncu 2. tisočletja pr. n. š. in spadajo med najstarejše ohranjene zapise. Potem vas udarijo Hetiti, ljudstvo, ki si je za svojo prestolnico Hatušo izbralo nedostopne gore, a je ustvarilo imperij, enakovreden Egiptu. Razvili so svojo pisavo in ohranil se je del njihovega arhiva tisočih glinenih ploščic z vsem od zakonika do epov. Hetiti so skrivnostno izginili, menda zaradi bratomorne vojne. Za njimi pa so v Anatoliji drugo za drugim vznikala velika kraljestva. Frigijci, na primer, so zgodovini dali gordijski vozel in grobnice kralja Midasa, ki so tudi rekonstruirane v muzeju. Kraljevina Urartu se je raztezala med Armenijo in Turčijo, njeni prebivalci pa so na veliko začudenje raziskovalcev govorili ugro-finski jezik. In ne nazadnje Lidijci, ki so sloveli po umetninah. Vmes pa še cel kup majhnih kraljestev, ki so bila vsako svoj zaklad.

Muzej anatolske civilizacije ni tako slaven kot veliki svetovni muzeji, toda brez slabe vesti se lahko pohvali z veliki svetovnimi zakladi. Obiskovalca, ki je vsaj malo radoveden, pa preprosto navduši. Hkrati pa se zamislimo, kako ozek je naš prag – že Anatolija, inkubator civilizacije, je popolna neznanka.