Nekaj dni na soncu, nekaj dni v hladu in ob umetnosti

Ker je bila v sožitju oziroma v vojni s svojimi sosedi vse od svojega nastanka, predvsem z Grki, Skiti, Rimljani, Bizantinci in Turki, so običaji teh narodov pustili neizbrisne sledi na bolgarski pokrajini.

Ena od naravnih znamenitosti države je obala Črnega morja, ki je precej drugačna od jadranske. Najbrž je s svojimi večkilometrskimi peščenimi plažami podobna tistim na grških otokih, le da bolgarsko Črno morje – meri nekaj sto kilometrov, ne samo nekaj deset – ni tako razčlenjeno, premore samo nekaj manjših otokov. Pravijo, da je obala najlepša prav na jugu bolgarskega Črnega morja, vse od mesta Burgas do turške meje.

Bolgarski Lloret de Mar Žal pa se je nekdaj eno najlepših obmorskih letovišč na bolgarski obali, Slančev Brjag, v nekaj letih spremenilo v skupek več kot sto petdeset gromozanskih hotelov, ki se na nekaj kilometrih raztezajo vzdolž obale. Približno sedemdeset odstotkov jih je zdaj v lasti Angležev in Ukrajincev. Bolgarov razprodaja starih hotelov – te najprej porušijo, na njihovem mestu pa zgradijo modern kič – ne moti. Dokler bodo tujci vlagali v Bolgarijo, bo k njim pritekal kapital. Nacionalni čut Bolgarov je za zdaj še na precej nizki ravni, kar je, čeprav se verjetno sliši smešno, za njih dobro. Koliko časa bodo s takšnim glomaznim in slabo načrtovanim turizmom privabljali tujce, pa je drugo vprašanje. Nekdaj večinoma turiste iz Skandinavije ter Češke in Slovaške so zdaj zamenjali turisti nižjega srednjega sloja iz Velike Britanije in nezahtevni Rusi. Hoteli tudi med visoko turistično sezono, ki traja med petnajstim julijem in dvajsetim avgustom, niso polno zasedeni. Bolgariji se s tristo kilometrov peščene obale, kakršne v Evropi ni nikjer drugje, dogaja sindrom španskega obmorskega letovišča Lloret De Mar.

Seveda so na jugu črnomorske obale prostori narave, ki so še popolnoma neokrnjeni. Sinemoretz, Djuni in nekaj drugih manjših mest ohranjajo pristen stik z naravo, brez brezglavega zidanja hotelov. V manjših ribiških vasicah je še mogoče na obali srečati ribiča, ki vam bo ribo ulovil in tudi pripravil. Za nekaj evrov. In vino prav tako ne bo manjkalo.

Rila: počitek in umetnost V teh dneh vročinskega vala, ki je zajel vso Evropo, pa Bolgarija – njeno največje pogorje je Balkan čisto na sredini države – ponuja tudi prijeten umik v hlad. Rila je večje mesto v Bolgariji, tako se imenuje pogorje, kjer je samostan Rila. Od vseh treh poimenovanj je samostan najbolj znan. Je ena največjih bolgarskih znamenitosti. Zgrajen je bil na mestu, kjer je živel in umrl svetniški puščavnik Jovan Rilski. Pozneje je bil večkrat prezidan in povečan, pa tudi požgan in porušen. To, kar je na ogled zdaj, je bilo, tako domnevam, narejeno večinoma v 19. stoletju. Samostan je kolosalna arhitekturna stvaritev. Njegov stanovanjsko-gospodarski del kot velikanski obroč oklepa dvorišče, sredi katerega stoji cerkev Marije Božje porodnice. Sezidana je v znanem strogem bizantinsko-pravoslavnem slogu. Stanovanjski obroč okrog nje deluje lahkotnejše. Celi deli stavbe so iz lesa. Zaradi starosti je vse nekoliko vegasto. Ta lastnost daje celotni arhitekturi še posebej očarljivo lepoto. Samostan je res prelep spomenik volje in duha preteklih časov.