SiolNET. Trendi Potovanja
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nadja Bradič: Uspeh brezplačnih objemov v Iranu je bil neverjeten

1

termometer

Indija je drzno popotnico iz bodoče pravnice "spreobrnila" v zdravnico, ki je izkušnje nabirala tudi v Braziliji in Izraelu, v Iranu pa je v podporo iranskim ženskam v javnosti odvrgla ruto.

Je bila Indija dežurna krivka, da ste študij prava zamenjali za študij medicine?

Točno tako. V Indijo sem se prvič podala takoj po maturi in ta država me je popolnoma očarala. Vonj dišečih palčk, mavrica barvitih sarijev, zvok in hrup na vsakem koraku, ljudje povsod okoli tebe in v vsem tem kaosu šepet indijske mantre šanti, šanti (počasi, počasi). V Indiji sem se prvič zares srečala s prostovoljnim delom v bolnišnici v Bodhgaji in v centru matere Tereze v Kalkuti. V Bodhgaji sem bila del ekipe, ki je oskrbovala odročne vasi z zdravili in nudila osnovno zdravstveno nego. Čeprav nisem imela nobenega strokovnega znanja, sem se počutila zelo koristno in pomoč sočloveku me je navdajala z neverjetno pozitivno energijo. V Kalkuti sem predvsem delala v domu umirajočih – Kaligat. Še zdaj se živo spominjam velikega prostora, polnega ležalnikov suhih, bolnih žensk. Velike oči, izstradan obraz, namesto telesa pa le kost in koža. Popolnoma zmedeno sem hodila iz ene sobe v drugo, iz kuhinje v pralnico, in nikakor nisem vedela, česa naj se lotim. Teh ljudi me je bilo strah. Strah me je bilo njihovega pogleda, njihovega shujšanega telesa, gobavih nog in ran po telesu. Strah me je bilo smrti, ki je odsevala iz njihovih postav. Kako naj pomagam tem ljudem? Takrat sem prvič podvomila o svoji smeri študija in pozneje, v prvem letniku na pravni fakulteti, je ta dvom samo še rasel, dokler nisem zbrala dovolj poguma, da sem se prepisala na medicinsko fakulteto.

Kakšna profesionalna in življenjska šola sta bili za vas študijska izmenjava v Braziliji in študijska praksa v Izraelu?

Ogromna. Študijski izmenjavi sta mi omogočili, da sem se srečala z drugačnimi zdravstvenimi sistemi, načini dela in različnimi strokovnjaki. V Braziliji sem prvič opravljala raziskovalni projekt na onkološkem inštitutu, drugič pa vaje iz kardiotorakalne kirurgije. V Izraelu sem pet mesecev opravljala obveznosti zadnjega letnika fakultete. V Izraelu si moraš v bolnišnici kar hitro izboriti svoj prostor in položaj, saj lahko drugače ostaneš samo nemi opazovalec. So pa ljudje veliko bolj odprti in tudi s profesorji sem imela veliko pristnejši odnos. Prav tako mi je ta izmenjava omogočila, da sem osebnostno napredovala, saj sem dlje časa živela v tujini in se bila tako prisiljena asimilirati z meni povsem tujo kulturo.

Kako pogosto se na svojih potovanjih po sili razmer prelevite v zdravnico?

Ne prav pogosto. Spomnim se, da sva na zadnjem potovanju po Indiji s kolegico, ki je prav tako zdravnica, oskrbeli nekaj mladih popotnikov iz Izraela, ki so se poškodovali med vožnjo z motorjem. Imeli so samo površinske rane, tako da ni bilo treba šivati. Se pa velikokrat zgodi, da ljudje, ko izvejo, da študiraš medicino oziroma si že končal študij, pridejo do tebe zaskrbljeni, s številnimi zdravstvenimi vprašanji. Me je pa tudi že presenetil klic v Tel Avivu, kjer me je najemodajalec klical sredi zabave ob dveh zjutraj, da me povpraša za nasvet o svojem vnetem očesu. Na potovanjih s seboj nosim tudi nekaj zdravil in osnovno prvo pomoč, tako da, če je mogoče, vedno priskočim na pomoč.

Katera država, ki ste jo obiskali, vas je najbolj osupnila s svojo kulturo, katera z naravo in katera z ljudmi?

Zanimiva kultura je bila zagotovo v Gani, kjer sem se prvič srečala s tradicionalno afriško kulturo, njihovim dojemanjem sveta in verovanjem. Pogreb mi bo za vedno ostal v spominu, in to ne samo zaradi posebnih krst vseh mogočih barv in oblik, temveč tudi zaradi pogrebnega slavja, živahnega plesanja ob zvokih bobnov in obilo dobre hrane in pijače. Le tako se lahko Ganci dostojno poslovijo od pokojnika, ki bo tako počival v miru.

Z naravo me je prepričala Kolumbija, predvsem zaradi svoje raznolikosti. Od rajskih plaž ob karibski obali, zelenih odtenkov Zone Cafetera in vrhov zasneženih Andov do zaraščenega amazonskega gozda. Petdnevni treking do Izgubljenega mesta čez številne reke, slapove, skozi bujno vegetacijo in čudovito naravo v sožitju z avtohtonimi plemen pa je nekaj, kar priporočam vsem, ki bodo potovali po Kolumbiji.

Glede države, kjer so me najbolj očarali ljudje, bi izpostavila Iran. V Iranu sem doživela takšno gostoljubnost, da mi je bilo pogosto kar neprijetno. Večkrat se je zgodilo, da sem ob iskanju prave lokacije za pot povprašala naključne mimoidoče, ki so me pospremili vse do cilja ali pa mi najeli taksi in ga celo plačali. Povabljena sem bila tudi na iransko poroko, kar je bila ena najlepših popotniških izkušenj. Poroka je bila na skrivni lokaciji, saj je šlo za zasebno zabavo, kjer smo bili skupaj vsi gostje, kajti pri tradicionalni, verski poroki so moški in ženske v ločenih prostorih. Najin gostitelj je poskrbel za mojo svečano opravo, z drugim bratom sem se odpravila v nakupovalno središče na lov za sandali in z gostiteljevo sestro k frizerju. Popolnejše izkušnje si ne bi mogla želeti.

Za Kolumbijo ste zapisali, da je njena edina nevarnost, da želiš ostati. Torej so vse pretnje bolj kot ne le prazne marnje?

Kolumbija je name naredila velik vtis. Preden sem se podala na to pettedensko raziskovanje zelenega smaragda v Južni Ameriki, sem slišala številne zgodbe, kako zelo nevarna naj bi bila. Sama nisem imela niti ene same slabe izkušnje. Mislim, da je človek, če na potovanju uporablja zdravo pamet, ne zahaja v predele, ki jih domačini odsvetujejo, in naokoli ne hodi ovešen z dragimi urami, iPhoni in drugimi tehnološkimi presežki, lahko v vsakem večjem mestu popolnoma varen. Kolumbijci so po neki raziskavi uvrščeni med najsrečnejše narode na svetu. Nasmeh na obrazu je vsakdanji spremljevalec in odprtost Kolumbijcev je skoraj neverjetna. Z malo španščine se ti odprejo marsikatera vrata in kaj kmalu dobiš možnost spoznati tradicionalno kolumbijsko življenje in njihov tiempo columbiano. To je kolumbijski čas, ki pravi, da je življenje najlepše takrat, ko se odvija brez stresa in počasi. Vsekakor menim, da je Kolumbija država, ki si zasluži novo priložnost.

Nemogoče je mogoče – za katero svojo popotno dogodivščino bi lahko to rekli?

Na vsakem potovanju se zgodijo stvari, za katere misliš, da so nemogoče, potem pa te ljudje, lastna volja in odprtost presenetijo in še dolgo časa ne moreš dojeti, kako je prav vse v življenju mogoče, če si le zastaviš jasen cilj in pri njem tudi vztrajaš. Štopanje do Irana se mi je sprva zdelo nemogoče, saj nisem imela veliko izkušenj s takšnim načinom potovanja. S sopotnikom Svenom sva se odločila, da ne bova niti enkrat uporabila javnega prevoza, in to nama je uspelo vse do Teherana. Na tej poti pa se nisva mogla načuditi neverjetni gostoljubnosti ljudi, ki so nama prišli naproti.

Letos poleti ste se kot del projekta Unveil Women's Right to Unveil in kampanje Free Hug s štopanjem odpravili v Iran in imeli priložnost spoznati državo, ki je v živo povsem drugačna od podob, ki jih servirajo zahodni mediji. Kakšno je zakulisje življenja domačinov v Iranu?

Še preden sem odpotovala v Iran, sem ob omembi destinacije pogosto slišala čudne vzdihe in komentarje o državi teroristov, nuklearnega orožja in zatiranih žensk. Ko sem dejansko prispela v Iran, se nisem mogla načuditi, kako zelo velik vpliv imajo mediji na nas in kako zelo izkrivljena je lahko resnica. Iranci so najgostoljubnejši ljudje, kar sem jih srečala do zdaj. Na to potovanje sem se odpravila s sopotnikom, ki sem ga naključno spoznala na portalu Couchsurfing. Iz Beograda sva do Irana pripotovala s štopanjem. V Isfahanu, ki ga številni imenujejo pol sveta, sva bili s prijateljico Jio iz Južne Koreje del projekta Unveil Women's Right to Unveil, ki je proti zakonski prisili k nošenju hidžaba, rute. V Iranu je namreč že 30 let obvezno nošenje oblačil in rute, ki pokrivajo telo in lase. Obstaja celo moralna policija, ki redno spremlja kodeks oblačenja, in ženske, ki ga kršijo, aretira, nadleguje in kaznuje. Projekt zagovarja pravico žensk, da se svobodno odločijo, ali bodo nosile ruto ali ne. S prijateljico sva zato odvrgli ruto in se javno izpostavili brez pokrivala.

Iran je islamska republika, kjer velja šeriatsko pravo in kjer je javno dotikanje, poljubljanje in plesanje prepovedano. S sopotnikom Svenom sva se nekega popoldneva spraševala, kako bi bila v Iranu videti kampanja Free Hug (brezplačni objemi), in tako sva prišla na idejo, da jo bova kar izvedla. To je bilo seveda zelo tvegano in nevarno, na kar so naju opozorili tudi domačini, vendar je bil uspeh neverjeten. Ogromno mladih, tako moških kot žensk, je pristopilo in se objelo. Iranci so zelo odprti in prav na vsakem koraku, predvsem med mladimi, je čutiti, kako represivno nanje deluje trenutni politični sistem z verskimi pravili. Ko sem prestopila prag domače hiše v Iranu, sem prišla v popolnoma drug svet. Svet, kjer te povabijo na doma narejeno pivo, zasebne zabave, kjer so ženske brez rut in dolgih oblačil, na koncert glasbenega benda, skritega v kleti. Na strehah so kljub prepovedi satelitske antene, ki lovijo najnovejše novice tujih medijev, ter strežniki proxy, ki filtrirajo omejitve na internetu in omogočajo, da se tudi mladi v Iranu povežejo na Facebooku.

Kaj je čar couchsurfinga, ki ga s pridom uporabljate na svojih potepih po svetu?

Ta način potovanje mi omogoča, ne samo da spoznam ogromno novih ljudi – domačinov ali preostalih popotnikov –, temveč tudi da iz prve roke spoznam in razumem kulturo in običaje države, po kateri potujem. Ljudje te sprejmejo kot gosta in ti velikodušno odprejo svoj dom. S tem načinom potovanja sem ogromno pridobila in se hkrati tudi veliko naučila. Ob večerih se pogosto pogovarjamo o različnih temah in gostitelji ti vedno povedo za lokacije, ki jih povprečni turist navadno zgreši. Zapomnila si bom izkušnjo couchsurfinga v Nablusu in Hebronu, kjer sem se srečala s številnimi tragičnimi zgodbami Palestincev, ki so me popeljali v zakulisje tega bližnjevzhodnega konflikta. Ali pa zasebne zabave v Iranu ali Jordaniji, ki jih v hostlu ali hotelu ne bi mogla doživeti, saj ne bi vedela, da obstajajo. Seveda tudi sama občasno gostim popotnike iz različnih krajev in prav lepo je, ko košček nekega oddaljenega sveta pride k meni domov.

Še pred couchsurfingom ste gostoljubje domačinov izkusili kot varuška v Angliji …

Uh, od tega je že skoraj deset let. Kot varuška sem se med poletnimi počitnicami v srednji šoli odpravila v majhno mestece Swanely v Angliji, in to je bil pravzaprav uvod v mojo samostojnost in popotniško življenje. Živela sem pri družini iz Nigerije in bila odgovorna za štiriletnega Joshua in enoletno Tolu. Moja želja, da bi prestopila meje in spoznala drugačnost, je bila tako velika, da ob prijavi za varuško pravzaprav nisem imela nobenih izkušenj z otroki. Pred odhodom sem en teden pomagala v vrtcu in upala, da se bom že kako znašla. Prvih nekaj dni je bilo kar napornih, ne samo zaradi dela, ampak tudi zaradi kulturnih razlik. V družini smo jedli večinoma nigerijsko hrano (yam, semolina, okru), in to z rokami, družina je bila tudi zelo verna in ob nedeljah je bila maša obvezna … Vendar pa mi je ta izkušnja dala neverjetno samozavest, tako jezikovno kot osebnostno, in vsa potovanja, ki so sledila, so bila nekakšno logično nadaljevanje.

Kako vas je mišljenjsko obrusilo redno pogledovanje onkraj meja Slovenije?

Potovanja so zame najboljša šola, ki sem si jo lahko privoščila. Dala so mi veliko miselno širino, znanje, samozavest, potrpežljivost in strpnost do drugih kultur, zaupanje v sočloveka in tisto notranjo moč, ki me občasno doma spomni, da zmorem.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin