Moskva - mesto, ki se ti zarije v srce

Na trimesečni študij v Moskvo me je ponesel ruski letalski prevoznik Aeroflot. Po dobrih dveh urah potovanja nad oblaki proti vzhodu je stevardesa v ruščini in nerazumljivi ruski angleščini povedala, da bomo kmalu pristali na mednarodnem letališču Šeremetjevo. Pogled na nočno Moskvo iz ptičje perspektive je bil čudovit. Kmalu pa smo se srečali z realnostjo.

Prvo doživetje Moskve je bila vožnja po štiripasovnici do študentskega doma, ki se je spremenil v naš dom za tri nepozabne mesece. Ne vem, kako imajo urejeno vožnjo po takih cestah, a ko se voziš med Rusi, se zdi, da ni nobenega pravila, kateri pas je za bolj hitra oziroma bolj počasna vozila. Medtem ko večina ves čas prehiteva in izsiljuje drug drugega, drugi avtomobili nemočno stojijo ob cesti ali celo sredi nje.

Najdaljša proga moskovskega metroja meri skoraj 42 kilometrov

Če pomislim, kako nam-nepredstavljivo-ogromna je Moskva, razumem, zakaj tam vsi tako zelo hitijo. Povsod. Z avtomobili, avtobusi, taksiji ... Še bolj kot zunaj pa hitijo spodaj, v podzemnih rovih, ki so jih začeli kopati leta 1931 na pobudo Centralnega komiteja. Moskovski metropoliten, ki ima trenutno 173 postajališč razporejenih na nekaj več kot 280 kilometrih, predstavlja najhitrejše prevozno sredstvo v mestu. Vlaki, dolgi po deset vagonov, čez dan vozijo vsakih 89 sekund in niso nikoli prazni. Na dan prepeljejo skoraj 10 milijonov potnikov. Moskovčani v "zavetju" podzemlja, ki je bilo meni kar malo strašljivo, preživijo zelo veliko časa. Krajšajo si ga predvsem z branjem knjig, časopisov ali reševanjem raznih križank.

Lenin je še vedno zelo prisoten

Tudi mi smo se do vseh znamenitosti vozili s podzemno, saj je to najhitrejši način premagovanja ogromnih moskovskih razdalj. Pravi občutek o tem, kako dejansko izgleda to arhitekturno zelo raznoliko in čudovito mesto od zunaj, sem dobila šele, ko so nas odpeljali na organizirano vožnjo po Moskvi. Kar naenkrat mi je postalo jasno, da je na primer v bližini Rdečega trga, ki je najpogostejša podoba Moskve, še veliko drugih zanimivih stvari, ki si jih želim ogledati. Kot na primer znana Cerkev Kristusa Odrešenika, kjer so se Rusi lahko poslovili od Borisa Jelcina, ali pa državna knjižnica poimenovana po Leninu. Podoba Lenina je vidna na veliko mestih. Največkrat se ga vidi na postajališčih metroja; predvsem na tistih v centru mesta, ki so jih zgradili najprej.

Ljudje, ljudje, ljudje ...

Tisto, kar dela Moskvo, ki je bila pisno prvič omenjena leta 1147, poleg ruske kulture tako zelo zanimivo, je tudi način, kako se sodobno mesto na nekaterih delih že kar zelo grobo srečuje s starim. Poleg majhne cerkvice v tipičnem ruskem slogu s čudovitimi kupolami stoji v nebo vpijoča stolpnica, ki skoraj duši malo cerkvico zraven sebe. Vsi ti ogromni bloki, ki imajo ponavadi več kot 20 nadstropij, so me vedno znova spominjali na velika mravljišča, v katerih svoje življenje neopazno živijo pridne mravljice. Razlike med "betonskimi mravljišči", ki rastejo kot gobe po dežju, so opazne že na daleč. Nekatere stolpnice so rahlo pravljičnih oblik in barv, spet druge so vse sive in z njih že počasi odpada omet.

"Ponoči grem ven samo, če je nujno"

Ena od profesoric nam je pripovedovala, kako so včasih vse bloke zidali v obliki kvadrata, znotraj katerega je bilo dvorišče. Tako so starejši ljudje lahko ves čas skozi okna pazili na otroke, ki do 12. leta niso imeli izhoda z dvorišča. "Najbolj lepo je bilo to, da smo se vsi poznali med sabo. Človek je čutil, da nekomu in nečemu pripada. Spomnim se, da mi je neka gospa, ko sem prišla iz šole in mojih staršev ni bilo doma, vedno ponujala kaj za pod zob, da ne bom lačna," je povedala profesorica in nadaljevala: "Ne vem, kako nevarno je ponoči hoditi po mestu. Na cestah je proti večeru toliko pijane mladine. Jaz svojih otrok zvečer nisem spuščala ven. Tudi sama ne grem ven, če ni nujno."

"Nekdo s kavkaškim naglasom"

Moskva je danes predvsem stičišče vseh dela željnih ljudi, ki tja prihajajo ne samo iz cele Rusije in bivših republik Sovjetske zveze, ampak iz cele Azije. Mladi Rusi v svoji prestolnici vidijo predvsem možnost in pot do uspeha, ostali ljudje temnejše polti ali izrazito "aziatskega" videza pa opravljajo predvsem razna fizična dela. Vidiš jih lahko, kako pometajo ceste, kopljejo rove, čistijo trgovske centre itd. Vendar nikoli ne delajo vsi, ki so na delavnem mestu. Trije kopljejo ali pleskajo, sedem jih zraven stoji in opazujejo sodelavce ter okolico. Rusi niso najbolj navdušeni nad njimi. Včasih o teh ljudeh govorijo kot o nečem najslabšem, kar lahko obstaja. Med poukom je profesorici zazvonil telefon. Oglasila se je kar pred celim razredom. Ko je nekajkrat ponovila, da to ni prava številka in da gre za pomoto, je odložila. Obrnila se je k nam in z zaničljivim glasom pripomnila: "Nekdo s kavkaškim naglasom!"

Nekako tako zgleda dinamično in zelo hitro moskovsko življenje, kjer mora vsak uloviti pravi trenutek in kjer človek nima občutka, da te je sploh kdo opazil. Raje kot da bi se ti umaknili, te pohodijo. Umikanje bi jim najbrž vzelo preveč časa.

Tako posebna, da se zareže vate in te več ne izpusti

Čeprav takrat nisem bila najbolj navdušena nad Moskvo, me sedaj vleče nazaj. Mogoče nekaj k temu prispeva tudi letni čas v katerem smo. Temperature se vztrajno vrtijo okoli ničle in mraz ima v Rusiji še poseben čar. Kljub temu, da ima človek na 17 stopinjah pod ničlo, ki jih dodatno ohlaja še mrzel veter, občutek, da njegova stegna nekdo reže z nožem in komaj čaka, da bo prišel vsaj do metro postaje in se malo pogrel, je to nek nepozaben občutek, ki Moskvo naredi še bolj posebno. Tako posebno, da se zareže vate in te več ne izpusti.