Mankica Kranjec: Svet je resda velik, a ne nedosegljiv

Kam vse lahko z vami odpotujemo na razstavi Ni vse zgoraj, kar je spodaj, prvi pohodni fotografski razstavi pri nas?

Pravzaprav na skoraj vse konce sveta! Lahko se sprehodite vse od Hongkonga pa do New Yorka. Iz Mjanmara prek Bangkoka do Indonezije. Nato se ustavite v Evropi – se sprehodite po Londonu, Berlinu in se s prijateljem dobite na kavici v Ljubljani, od tod pa odletite najprej v Los Angeles, skočite do San Diega in nato končate pot nekje v San Franciscu.

Kateri pogled od zgoraj in predvsem doživetje za njim vam je najbolj pri srcu?

Če govorimo o pogledu od zgoraj navzdol ali pa obratno, potem je to v vsakem primeru zelo težko vprašanje, saj se za vsako fotografijo skriva edinstveno in neponovljivo doživetje. Vsako potovanje in korak na tujo zemljo jemljem kot vrsto novih dogodivščin in jih zato tudi ne primerjam drugo z drugo. Do dežele, ki jo obiščem, in ljudi, ki jih na svojih poteh spoznam, bi bilo to nepravično. Zato vsako izkušnjo poskušam doživeti kar se da intenzivno in celostno. Predvsem pa se prepustim trenutkom, ki se stkejo v neko čudovito doživetje, pa naj bo kjerkoli na svetu.

Svoj pogled na svet skozi fotoobjektiv ste z gledalci delili že na več razstavah. Katera država se je izkazala za najbolj fotogenično?

Težko je izbrati le eno državo, zato bom raje izbrala del sveta – to je Jugovzhodna Azija, v katero se tako zelo rada vračam. Postala je moj najljubši konec sveta, kamor rada "pobegnem" vsaj enkrat na leto, če je le mogoče. Vse tiste barvite tržnice, večerna ulična dogajanja, podobe polnih ulic, kjer se srečajo avtomobili, kolesarji, kmetje z vozovi, ki jih vlečejo volovi, pa pešci s culami na rami, pa stojnice s hrano, s katerih se kadi in diši, neskončna zelena riževa polja, magični templji, ki se lesketajo v popoldanskem zahajajočem soncu ... Da o prekrasnih ljudeh s čarnimi nasmehi na obrazu sploh ne govorim. Vsak kraj ima svoj vonj in zanimivo je, da sem si nekatera mesta zapomnila prav po vonju cvetočih češenj ali curryju, ki ga je bilo mogoče vonjati iz bližnje restavracije. Azija je zares čudovita!

Po kakšnem ključu izbirate svoje popotniške cilje?

Nekateri popotniški cilji so dežele, ki jih še nisem obiskala, medtem ko so drugi cilji nekatera mesta, ki so mi tako prirasla k srcu, da jih želim znova in znova obiskovati. Če prve izbiram predvsem po svojem občutku in bolj kot ne s prstom po zemljevidu ter se za kraj na koncu vendarle odločim po priporočilu drugih popotnikov, pa se na druge cilje rada vračam, ker so mi postali domači. V Berlinu imam priljubljeno kavarnico, v Hongkongu najljubšo ulico, v Singapurju vem, kje se dobi najboljše nudlje z zelenjavo in v San Franciscu poznam kotiček, kjer je najlepši razgled na most Golden Gate.

ZDA ste doživljali zelo filmsko, Azijo pa po drugi strani zelo pristno. S čim vas privabljajo takšna nasprotja? Zanimivo vprašanje! Veste, o tem sem tudi sama pred časom razmišljala. Ko grem na potovanje, poskušam deželo doživeti čim pristneje, pa naj bo to Azija ali pa Združene države Amerike. Rada se srečujem z ljudmi in skozi njihova pripovedovanja spoznavam kraj, ki ga obiščem. Verjetno mi prav takšna (navidezna) nasprotja omogočajo, da na svet gledam z nekoliko razširjenimi obzorji in da je vsak kraj zgodba zase, iz katere se nekaj novega naučim.

Katero mesto bi proglasili za glasbeno in katero za filmsko meko?

Ker imam rada glasbo, sem pa tudi velika filmofilka, vedno iščem filme, ki so jih sproducirali v neki deželi, in glasbene izvajalce, ki so tam popularni. Vsekakor bi izpostavila Hongkong, ki je zagotovo filmska meka azijskih filmov. Tu ne gre izvzeti niti Indije s svojo bollywoodsko produkcijo, ki jo naravnost obožujem. Čeprav so mi bližje filmi neodvisne evropske in azijske produkcije, spremljam tudi filme z druge strani oceana. Meka teh je vsekakor Los Angeles in studii v Hollywoodu so megalomanski. Podobno je z glasbo, le da je glasba še bolj specifična od filmov in vsaka država se lahko pohvali z nekaj odličnimi, če ne celo vrhunskimi glasbenimi izvajalci. Moj glasbeni okus ni ozko usmerjen, zato se v mojih slušalkah vrtijo kakovostni moderni tango iz Argentine, tradicionalna kitajska glasba, sanjaški meditativni balijski zvoki, indie rock iz Anglije ali dober hip hop iz Amerike.

Tudi ideje za svoje vilinsko ustvarjanje nabirate na potovanjih?

Ne le ideje, tudi materiale. No, predvsem materiale za blagovno znamko Rozinka, ki sva jo ustvarili z mamo. Iščem jih po vsem svetu in jih nosim domov. Tako so najini izdelki ustvarjeni iz volne, kupljene v Berlinu, blaga iz Bangkoka, perlic iz Hongkonga, zvončkov iz Amerike, rožic iz Singapurja in žice iz Slovenije. Po svetu iščem trgovinice, v katerih lahko najdem materiale, ki jih pri nas ni mogoče dobiti.

Nemogoče je mogoče – za katero svojo popotno dogodivščino bi lahko to rekli?

Pravzaprav je vsak skok na poln vlak po Indiji, vožnja po prašnih makadamskih mjanmarskih poteh, ustavljanje na rdeči zemlji v Ugandi, srečevanje filmskih zvezdnikov na letališčih, vabilo na balijsko poroko, ples sambe na Copacabani, čaj pri domačinih (ne)mogoča dogodivščina, ki je tako neverjetna in edinstvena, da zveni že skoraj filmsko. In še sama včasih ne morem verjeti, da je resnična.

Kako na potovanjih deluje tandem Mankica-Vikica Kranjec? Je mama vaša najzvestejša popotniška sopotnica?

Boljše sopotnice si človek ne bi mogel želeti! Čeprav potujem tudi sama in se na pot odpravim s prijatelji – odvisno kam in za kako dolgo –, sem se z mamo odpravila že na mnogo poti. Ker se tako dobro poznava, sva odličen tandem. Na potovanja odideva z nahrbtnikom na rami in radi zaideva stran od ustaljenih turističnih poti. Ker imava obe radi tržnice, se lahko ure in ure sprehajava med stojnicami in uživava med vsemi začimbami, hrano, ročnimi izdelki, ki jih ustvarjajo lokalni umetniki, ali pa dan preživiva v družbi domačinov na riževem polju in poslušava tamkajšnje glasbenike, ki na bobne igrajo v parku … To so tiste malenkosti, ki me osrečijo in mi kot popotnici pomenijo veliko. Več kot vsakodnevni celodnevni obiski galerij, muzejev, cerkva in drugih spomenikov mi pomeni doživetje utripa mesta. Rada se ustavim in odsev kulture nekega mesta doživim kar na ulici, sredi dogajanja.

Svet je velik, a ne nedosegljiv, kar je čar, ki ga dela tako imenitnega, ste nekoč dejali. Kateri košček sveta si še želite imeti na dosegu roke?

Nekoč si želim prepotovati ves svet in ga s fotografskimi podobami pripeljati domov. To bi bilo zares enkratno, kajne? Izjemen vtis so name naredile oddaje o osupljivi zbirki barvnih fotografij, ki so jo naredili fotografi francoskega finančnika Alberta Kahna na začetku 20. stoletja, ki so potovali po vsem svetu. Kakšen pogum so imeli in opremo, ki jo je bilo po svetu težko nositi. Z vsake poti so prinesli neponovljive in presunljive posnetke. Resda je Kahnova zbirka podob danes že epitaf izginulega in nekdanjega sveta, toda prepričana sem, da je prav spreminjanje, izginjanje in nastajanje novega del naravnega procesa, ki ga je vsekakor še vedno vredno obeležiti. Moje želje se spreminjajo iz dneva v dan, a če me vprašate danes, bi z veseljem že jutri odpotovala v Tibet, doživela mongolsko nomadstvo in raziskala Mikronezijo in Polinezijo. A korak za korakom. Svet je resda velik, a ne nedosegljiv. Časa imam še dovolj, zato ne hitim.