Jernej Mrovlje: Potovanje po Indoneziji – eden večjih kulinaričnih vrhuncev

Bo tudi pri potovanjih držalo, da prvega ne pozabiš nikoli?

Zagotovo se vsak popotnik spominja prelomnega trenutka, ko je v lastni režiji z nahrbtnikom na ramah zakorakal izza plank domovine, novim doživetjem naproti. Tudi sam se ga. Bilo je avgusta daljnega leta 2001, ko smo se s tremi prijatelji na železniški postaji v Trbižu vkrcali na vlak proti južni Italiji. Prepotovani kilometri so mi prinesli večjo samozavest in želje za drznejše podvige v bolj oddaljenih krajih. Ni trajalo dolgo, ko so me potovanja zasvojila.

Najsvobodneje se počutite na zaprašenih poteh tretjega sveta, obkroženi z iskrenimi nasmehi neznancev. Vas je katera država tako uročila, da bi lahko tam kar ostali?

Z vsakim novim prepotovanim kilometrom se bolj strinjam s tem. V državah tretjega sveta, stran od monotonega vsakdana, zadiham svobodneje, prevzame me občutek domačnosti in kdaj pa kdaj tudi želja, da bi tam ostal. Kljub temu ostajam zvest pregovoru Ljubo doma, kdor ga ima. Moj edini pravi dom je Slovenija in na to sem tudi ponosen.

Katera od obiskanih držav vas je najbolj osupnila s svojo kulturo, katera z naravo in katera z ljudmi?

Doživetje Mjanmara, njegove pristne kulture in srčnih ljudi je neprimerljivo. Ob tem ostaja grenak priokus totalitarnega režima, ki je v času zgodovine državo pahnil v pogubo. Ideje vladajoče hunte so državo za več desetletij popolnoma izolirale od zahodnega sveta in še do nedavnega so bili politični zaporniki in prisilno delo del vsakdana. Na srečo iskrica v očeh domačinov, ki potrpežljivo čakajo na boljše časa, še ni ugasnila. In prav to pozitivno energijo v Mjanmaru začuti vsak popotnik.

Na drugi strani Tihega oceana mi je surova pokrajina jugozahodne Bolivije vzela sapo. Zdelo se mi je, kot da nisem na planetu Zemlja. Planjava prostranega posušenega slanega jezera Uyuni je neverjetna. Prav tako koralni grebeni, ki so danes postali kamniti "otočki", porasli z mogočnimi kaktusi. Na obzorju se dvigajo več kot 4000 metrov visoki ognjeniki, pod njimi pa ležijo turkizna jezera s kolonijami flamingov. Kar ne moreš se načuditi igri narave.

Na potovanjih ne dihate le s polnimi pljuči, ampak tudi s fotoaparatom. Katero državo ste doživeli kot najbolj fotogenično?

Brez obotavljanja lahko zatrdim, da je to Mjanmar. Poleg čudovitih tisočerih stup, pagod in templjev, ki obsijani z večernimi sončnimi žarki zlato žarijo, so poglavitno vlogo pri fotogeničnosti odigrale živo pisane tržnice. Tam se je pred mojim fotografskim objektivom znašlo vse od kuhanih riževih rezancev, živih rakov in jegulj do veder okisane zelenjave in pozlačenih kokosovih orehov. Doživetje Mjanmara seveda ne bi bilo popolno brez prijaznih in srčnih domačinov, ki te nasmejanih obrazov pozdravljajo na vsakem koraku.

Kolo časa ste zavrteli nazaj med plemeni etiopske divjine. Kaj bi se morali danes naučiti od staroselcev?

Južna Etiopija velja za eno zadnjih zatočišč prvobitnih afriških plemen. Ob videnem me žal skrbi, da se tudi njim ne piše dobro. Vsaj ne za dolgo. Kot da že v času kolonializma razviti zahodni svet ni Afriki prizadejal dovolj hudega, danes množice organiziranih skupin turistov v klimatiziranih terenskih vozilih dobesedno oblegajo plemena. Pri tem kot novodobni lovci na sužnje, brez spoštovanja in manir, v svoje fotografske objektive lovijo najbolj "okrancljane" staroselce. Ti v želji po čim večjem zaslužku (za posamezno fotografijo je namreč treba plačati) pozabljajo na tradicionalne vrednote in tako nezavedno izgubljajo lastno identiteto.

Vas na potepih po svetu spremlja kakšen popotniški pripomoček, ki bi vam ga zavidal še Chuck Norris?

Chuck Norris zasede vse strani v knjigi rekordov, zato mu tudi v tematiki popotniških pripomočkov težko konkuriram. V mojem nahrbtniku se praviloma znajdejo običajni popotniški pripomočki, kot so znameniti rdeči švicarski žepni nož, kakovostna nepremočljiva vrečka, zložljiv kozarec in skodelica, jedilni pribor, pribor prve pomoči … Verjetno je še najbolj "ekstremni" pripomoček kemični svinčnik fisher bullet space pen, ki omogoča pisanje na mastni in mokri površini, deluje pod vodo, v breztežnostnem prostoru in pri ekstremnih temperaturah. Meni sta všeč predvsem njegova priročna velikost in dejstvo, da z njim lahko napišemo neverjetnih 48 kilometrov besedila. Praktično je neuničljiv.

Katera jed na potovanjih je najbolj vznemirila vaše okušalne brbončice?

Na zadnjem potovanju po Indoneziji sem doživel enega večjih kulinaričnih vrhuncev za brbončice. Soto ayam je preprosta piščančja juha s priokusom osvežilne limonine trave, pekočim sambalom, z rezinami piščanca, rižem, riževimi rezanci, ocvrto čebulo in česnom, svežo zelenjavo ter hrustljavim rakovim čipsom, ki ga nadrobiš vanjo. Simfonija okusov, ki prepriča še največje zagovornike nedeljske goveje juhe z jajčnimi rezanci.

Kam bi se odpravili na sanjsko kulinarično potovanje?

Pogled na zbirko kuharskih knjig razkrije, da sem velik ljubitelj indijske kuhinje, zato odločitev o sanjskem kulinaričnem potovanju ne bi bila pretežka. Pred časom sem sicer že potoval po Indiji in ljubezen do njihove pekoče in začinjene hrane je od takrat naprej še večja.

Kot strasten kuhar recepte s potovanj pogosto preizkušate tudi v domači kuhinji. Kaj je vaša "uvožena" specialiteta?

Drži, s potovanj pogosto prinesem številne kulinarične ideje, ki ji pozneje, kar se da avtentično, poskušam poustvariti v domači kuhinji. Zaradi omejene ponudbe eksotičnih sestavin v naših trgovinah se to velikokrat izkaže za pravi podvig. Na srečo številne sestavine nakupim že na potovanju, v skrajnem primeru jih naročim iz tujine. Med "uvoženimi" specialitetami, ki se najpogosteje znajdejo na mojem krožniku, je zagotovo slastni duet Bližnjega vzhoda, kar sem na blogu poimenoval humus in falafel.

Kam bi kot adrenalinski navdušenec na nepozabno potepanje napotili željne povišanega adrenalina v krvi?

Ultimativna destinacija za adrenalinske navdušence je prav gotovo Nova Zelandija. Tisti, ki se jim druga stran poloble morda zdi predaleč, zagotovo ne bodo razočarani nad ponudbo adrenalinskih športov v Sloveniji. Adrenalin pa lahko po žilah poženete tudi drugače. Predlagam obisk še vedno delujočih rudnikov srebra v Potosiju v Boliviji, kjer se boste ob zvokih eksplozij dinamita po vseh štirih plazili skozi (pre)ozke temačne rove. Da vse skupaj ne bo preveč preprosto, poskrbi nadmorska višina več kot 4000 metrov, ki močno oteži dihanje. Doza adrenalina je zagotovljena tudi ob obisku vodnih jam v Semuc Champeyju v Gvatemali. Si predstavljate plavanje po jamski reki v soju tanke svečke, ki jo kar se da uspešno poskušate obdržati nad vodo? Kaj pa plezanje po jamskem slapu, skakanje v tolmune in dričanje skozi ozke vodne sifone?