Jamajka: Ya, man! No problem man!

Fraza, ki jo slišiš praktično na vsakem koraku in ki ti nehote zleze pod kožo in te dobesedno osvoji ... Radževe slikarske mojstrovine Ob besedi Jamajka vsakdo najprej pomisli na tri stvari: bele peščene plaže, ki se razprostirajo ob turkiznem morju, v rokah koktajl s slamico in ležerno poležavanje v senci kokosove palme, Boba Marleyja in ne nazadnje na tako zelo opevano "medicine" ali zdravilo v prevodu, kot pogovorno pravijo tisti, vsem dobro znani zloglasni zeleni rastlinici, po kateri je Jamajka dobila svoj sloves. In ja, te je na Jamajki – kljub strogim zakonom, ki marihuano prepovedujejo – na pretek. Domačini je sicer ne kadijo vsepovprek, vsem na očeh, kot bi si človek predstavljal, a je kljub temu sestavni del kulture rastafarijanstva. Rastafarijanci marihuano namreč častijo. Zanje je sveta rastlina, ki spodbuja meditacijo in jim pomagala vdreti v zavest, kar omogoča večjo resničnost.

Povprečnemu turistu, zaprtemu za skrbno varovanimi ograjami hotelskih resortov, ni kaj dosti mar za kulturo naroda in zgodbe, ki jih pišejo njihove večkrat pretresljive življenjske poti. Povprečnega turista to ne zadeva kaj dosti ali pa si pred tem namenoma zatiska oči, saj je prišel le na zaslužen oddih ... Midva sva se odločila vsaj delček te bogate in izredno zanimive kulture Jamajčanov tudi pobliže spoznati. Zato sva se pomešala med domačine, ki te sprejmejo medse in ti rade volje hitijo razlagati o njihovih prepričanjih, življenjski ideologiji, težkih življenjskih preizkušnjah, glasbi, ki je njihova največja opora, in Bogu oz. Jahu (džah), kot mu skrajšano pravijo, ki je njihov večni zaupnik in rešitelj. Tako sva že prvi večer najinega bivanja v Negrilu spoznala mladega Jamajčana Radžo, s katerim smo se zapletli v zanimiv pogovor, ki je trajal pozno v noč. Mimogrede velja na tem mestu opozoriti, da če česarkoli na Jamajki nikakor ne počnite, je »zganjanje romantike« v smislu posedanja na plaži ob opazovanju sončnega zahoda. Že drugo jutro je Radževo vprašanje "A vaju nič ne grizejo?!" dobilo svoj smisel. Koža na najinih nogah je bila do zadnjega milimetra posuta z drobnimi rdečimi bulicami – to so bili ugrizi t. i. peščenih mušic. In ja, srbelo je za znoret'!

Nedeljska maša – vaški žur prve vrste

Z Radžo smo postali pravi prijatelji in naslednje jutro naju je povabil v svoj atelje. Preživljal se je namreč s slikanjem in ena njegovih slik danes krasi najin dom. Obiskala sva tudi njegov dom – z mamo, tremi sestrami in bratom si delijo majhno preprosto kolibo. Na majhnem vrtu pred hišo nama je kar z mačeto – ki je, tako kot pri nas lopata ali grablje, obvezno orodje pri hiši – za sladico nasekal in olupil sladkorni trs. Neko nedeljsko jutro naju je povabil k maši v tamkajšnjo cerkev. Ko je pridigar, ki je mimogrede obenem duhovnik, pevec, plesalec in še kaj, končal pridigo – med katero je glasno ponavljanje pridigarjevih besed in obveznih vzklikov amen povsem običajna praksa –, se je oglasil zbor v ozadju in lahko si predstavljate, da je že prvih nekaj taktov značilnega črnskega gospela na noge dvignilo vse prisotne, vključno z nama. Splošnemu petju, plesu, ploskanju in kriljenju z rokami proti nebu je sledi nekakšen trenutek "odpuščanja". Vsi so se začeli med seboj objemati, se trepljati po ramenih in prigovarjati, češ, vse bo v redu, tvoji grehi so odpuščeni. In čeprav sva stala v kotu in se delala, da sva le opazovalca, se nisva mogla izogniti, saj so naju domačini začeli objemati, kot da sva ena od njih.

Lokalni posebnež Daddy-Coo

Ker so se v glavnem mestu Kingston trenja med lokalnimi tolpami stopnjevala (nekaj mesecev kasneje je prišlo tudi do strelskih obračunov), sva se odločila, da bova raje kot Marleyjevo poslednje bivališče obiskala njegovo rojstno hišo, ki stoji v majhni gorski vasici Nine Mile, v osrčju otoka, visoko v gorovju Blue Mountain, od koder izvira tudi slovita jamajška kava. Ker nama kljub večdnevnemu prizadevanju ni uspelo najti ustreznega javnega prevoza do cilja, nama je prijazna uslužbenka informacijskega centra predlagala, naj se obrneva na možakarja z imenom Daddy-Coo. Radovednost nama ni dala miru in težko sva čakala trenutek, ko bova spoznala, kdo je ta skrivnostni mož, ki se ponaša s tako simpatičnim imenom. Ko sva ga naslednji dan čakala na dogovorjenem mestu, so se nama v glavi prikazovale vse mogoče predstave. Kmalu je prispel lokalni avtobus, s katerega je sestopil droben možic v svojih najboljših letih (po njegovem pričevanju sva sklepala, da mora šteti okoli 55 pomladi) z dolgo osivelo brado, zvito v dva dreada, oblečen v haljo značilnih jamajških barv: zelena, rdeča, črna in rumena, na glavi pa z ogromno pleteno kapo, v kateri so se skrivali dolgi dreadi, ter s palico v desni in pleteno košaro v levi roki. "Respect!" (spoštovanje, op. p.) je bil njegov pozdrav, ki ga je spremljala značilna iztegnjena pest. Pozdrav, ki ti zleze pod kožo, tako kot nama je tisti hip pod kožo zlezel ta simpatičen lokalni posebnež.

Daddy-Coo, ki je bil nekoč učitelj v tamkajšnji osnovni šoli, danes pa je občasni vodnik, naju je očaral s svojim neprecenljivim znanjem, hipnotičnim načinom pripovedovanja, predvsem pa neizmernim smislom za humor. Tisto popoldne smo se odpravili v sloviti Rick's caffe, kjer smo ob spremljavi lokalnega benda z visokih klifov kovali načrt za naš obisk pri velikemu Bobu. Pot bo dolga, naju je opozoril, ampak midva sva bila odločena ...

Po poti Boba Marleyja

Odrinili smo ob peti uri zjutraj. Naš voznik je bil Daddy-Coojev prijatelj Tony, prav tako rasta. Iz Negrila do Montego Baya nas je cesta poldrugo uro vodila vzdolž obale. Nekaj kilometrov od Montego Baya, ko smo prevozili nekaj bogatih hotelskih resortov, ki, roko na srce, številnim Jamajčanom nudijo edini vir zaslužka (a za boren denar, je hitel pojasnjevati Daddy-Coo), smo z glavne ceste zavili v notranjost otoka. In takrat se je začela prava pustolovščina. Ovinkasta cesta navkreber, ki ji ni bilo videti konca, je vodila mimo zelene gozdnate pokrajine, sem ter tja smo prevozili kakšno vasico, kjer so nam domačini mahali v pozdrav. Na najino vprašanje, če poznata vse te ljudi, sta razložila, da gre za spoštovanje in da se vsi raste "poznajo". Po dobrih petih urah vožnje smo končno prispeli do cilja. Za visoko ograjo, za velikimi lesenimi vrati z Marleyjevo sliko in napisi RESPECT in EXODUS, se je razprostiral prostran vrt. Sredi vrta je stala majhna kamnita hiša, v kateri naj bi se Bob Marley rodil in kjer je velikan reggae glasbe preživel večji del svojega življenja. Tudi v odrasli dobi, ko je že užival mednarodni sloves, se je iz Kingstona rad vračal v svoj rodni kraj in v tišini "modrih" gora sprostil svoje misli. Prav tu je dobival največ inspiracije in tukaj naj bi nastale nekatere, danes vsem dobro poznane, največje uspešnice. Ena takih, ki nazorno opisuje čas, ko sta z ženo Rito bivala prav v tej hiši z majhno posteljo, je skladba Is this love: "I wanna love ya and treat you right. I wanna love ya every day and every night. We'll be together with the roof right over our heads. We'll share a shelter of my single bed. We'll share the same room, we'll suffer by the bread ... Is this love, is this love that I'm feelin ...?"

Glasba vrti svet

Ena od svetovnih glasbenih ikon in glavni ambasador Jamajke, ki je jamajško glasbo ponesel v svet, je zagotovo Bob Marley. Čeprav bi človek pričakoval, da gre za kliše, je to ime, ki ima na Jamajki še danes zelo spoštljivo konotacijo. Pa čeravno Marleyjeva glasba med današnjo jamajško mladino vendarle ni številka ena, saj to mesto zaseda popularni dancehall, je slovite – mnoge od njih so že zimzelene – melodije velikega Boba slišati na vsakem koraku. Tako se lahko zabave željni dolgo v noč zabavajo kar v odprtih diskotekah na plaži, kjer reggae preigravajo najrazličnejši bendi.

Poleg reggaeja in duba, ki sta povprečnemu poznavalcu jamajške glasbene kulturne dediščine morda najbolj znani glasbeni zvrsti, ima jamajška glasba bogato zgodovino. Se še spominjate tistega televizijskega oglasa za mleko, kjer mlad par kot za šalo preskakuje strehe mestnih stolpnic? Melodija, ki ti zlahka pride v uho, Ask me why I run, tell you why I run, je stara uspešnica Calypso Mame, ki velja za eno od predstavnic glasbene zvrsti mento, predhodnice reggaeja.

Malo šolo bogate jamajške glasbene kulture sva imela priložnost "opraviti" na poti do Marleyjevega rojstnega kraja. Ker je bil avtoradio v Tonyjevem dodobra dotrajanem vozilu "začuda" sposoben predvajati le CD-je, Daddy-Coo pa je imel vso zakladnico jamajškega melosa posneto na – čem drugem kot pa – kasetah (Old school rocks!!!), je s seboj vzel kar star kasetofon (k sreči so baterije zdržale peturno vožnjo) in nama predvajal prav vse, kar se je slišati dalo, od menta, skaja, rocksteadyja in reggaeja do duba, dancehalla in reggae fusiona. Ob marsikaterem napevu je avtomobil preplavilo petje. Naš kvartet seveda ni bil uglašen. Nepozabna in neprecenljiva izkušnja!