Istanbul, mesto, ki slovi po protestih

Če je Taksim srce mesta, potem je park Gezi njegova pljuča. Ni sicer najlepši park v mestu, toda v metropolah je pomembno vsako drevo. Park ima pravo urbano življenje, saj ga uporabljajo vsi prebivalci: od delavcev, ki bi se radi za hip oddahnili med čakanjem na avtobus, tramvaj ali metro, do študentov, ki v njem posedajo dolgo v noč in razpravljajo o boljšem svetu.

Kakorkoli – takrat so mi vsi odsvetovali pot v Istanbul, enega mojih najljubših mest. Češ da so tam protesti, prav na Taksimu naj bi bili, ki je tradicionalna lokacija istanbulskih demonstracij. Naključje je hotelo, da sem res posedala prav tam. Bilo je mirno, slišal se je le ropot prometa in glasovi urbanega življenja. Ko sem se okoli polnoči vrnila v stanovanje, je bilo na CNN-u in drugih novičarskih medijih ponovno poročilo o silovitih protivladnih protestih v Istanbulu. Prav na Taksimu. Kaj res?

Pariz, junij, pred kakšnimi šestimi leti. Popoldanski sprehod po mestu, tam nekje v okolici Sorbone, v času, ko so po mestu vreli protesti študentov za svobodo univerze. Tudi takrat so mi odsvetovali odhod v Pariz, enega mojih najljubših mest, češ da so tam protesti, da zažigajo avtomobile. Prav tam v okolici Sorbone. A bil je pač še en popoldan v Parizu, nič posebnega. Toda zvečer, ko sem se vrnila v stanovanje, je bilo na CNN-u in podobnih medijih poročilo, da so po Parizu še vedno divjali protesti, prav tam na bulevarju Saint-Michel ob Latinski četrti in Sorboni. Kaj res?

Istanbul in Pariz sta mesti, ki imata poleg šarma in turističnih atrakcij tudi tradicijo protestov. V Turčiji protesti nikoli niso v Ankari, temveč vedno na Taksimu v Istanbulu. Tudi zdaj je tako. Pariz pa je tako ali tako mesto, ki je zgodovinsko povezano z revolucijo in Parižani dobro vzdržujejo to tradicijo. V obeh mestih pa je tako, da so to metropole. To, kar se dogaja na enem koncu mesta, je v drugi četrti neopazno. Medtem ko se na Taksimu protestniki borijo proti vodnim topovom in solzivcu, turisti mirno posedajo v parku med Modro mošejo in Hagijo Sofijo, ne da bi sploh vedeli, da se v mestu kaj dogaja. Ali ko v pariškem predmestju Saint-Denis priseljenska mladina v besu zaradi svoje brezizhodne situacije zažiga avtomobile, se turisti brezskrbno vozijo z ladjico po Seni, kot da bi bili protesti v drugi galaksiji oziroma le v poročilih na televiziji v hotelski sobi. Bližina je pač tako relativen pojem kot čas. Mogoče v to kategorijo sodi tudi resnica.