Isla de las Muñecas – Otok lutk

Xochimilco je del glavnega mehiškega mesta, zelena oaza, prepredena z vodnimi kanali, kjer se domačini vozijo s čolni in se na njih neizmerno zabavajo. In tam nekje sredi glasne glasbe, politega piva, pretirane možatosti in ženskih kril, ki so "po nesreči" zlezla nad kolena, zagleda oko (če utegne) na enem od otokov nenavaden prizor: otroške lutke, privezane na drevo ali obešene na veje. Punčke iz cunj, ki se jim je ostra žica zarezala v vrat. Plišasti pajaci, ki jih skozi trebuh zabit žebelj drži, da jih ne odnesejo veter ali obiskovalci. Izrezki iz časopisnih člankov, na njih pa nam neznani obrazi. Pisma ljudi, ki so prišli do roba ali čez. Domačini se sploh ne zmenijo več za ta čudaški otok, turisti pa šokirani strmijo s čolna, ki ga čolnarji ob otoku nočejo ustaviti, niti ne dovolijo, da bi izstopili.

Pred leti je tu živel senior Julian Santana Barrera, ali krajše Don Julian, ki je počasi otok spremenil v samosvoj oltar, svetišče. In tukaj se pojavi več zgodb, saj v Mehiki vedno in o vsaki stvari obstaja več resnic. In ena od njih je tudi naslednja. V kanalih Xochimilca je nekoč utonila deklica, katere smrt je Dona Juilana tako pretresla, da je začel verjeti, da ga na otoku, kjer živi, obiskuje njen duh. Nekoč je po kanalu mimo otoka priplavala plastična lutka in Don Julian je začutil, da jo mora potegniti iz vode, jo razstaviti na otoku in s tem zaščititi pred zli duhovi deklico na onem svetu in sebe na tem. In Don Julian je začel verjeti, da so lutke resnični otroci.

Potem so se lutke začele kar nabirati. Nekatere je našel v kanalih, spet druge v smeteh med svojimi redkimi izleti z otoka. Domačini so ga imeli za vedno bolj norega in čudaškega, zato se jih je začel ogibati, sami pa so vse večkrat v kanale spuščali stare, odslužene lutke. Julian jih je pridno pobiral iz vode in razstavljal na otoku. Z njimi je imel ves čas polne roke dela; prestavljal jih je gor in dol, z drevesa na drevo, nekatere preoblačil, spet druge polnil s koruzo. Ob redkih priložnostih, ko je zapustil otok, je naokoli razlagal, da so se lutke pojavile kar same, da pripomorejo k boljši žetvi in da ga spremljajo v temnih nočeh. Don Julian si je izbral tudi svojo najljubšo lutko z imenom La Moneca, ki je vedno zasedala posebno mesto. Le redki domačini so vedeli za ta neobičajni skriti otok. Ko se je mestna oblast v devetdesetih letih lotila obnove plavajočih vrtov, so ga slučajno našli skritega med ločjem. Potem so sem začeli zahajati radovedni pustolovci, za njimi so prišli novinarji. Don Julian je iz časopisov pridno izrezoval članke o svojem otoku in tudi te začel obešati naokoli.

Zadnja leta Don Julian ni govoril z nikomer več. Sestra in nečak sta mu nosila hrano in skrbela zanj, aprila 2001 pa je za njim izginila vsakršna sled.