SiolNET. Trendi Potovanja
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Boštjan Videmšek: Z nogometom sem vračal nasmeh na lica

2

termometer

Dolgoletnega Delovega poročevalca s kriznih žarišč je najbolj zaznamoval cunami v jugovzhodni Aziji, nogomet pa je po njegovih izkušnjah najboljša terapija in edini univerzalni jezik.

Tudi pri poročanju s kriznih žarišč drži, da prvega ne pozabiš nikoli?

Nedvomno, ker je čustveno in telesno izjemno zahtevno ter pušča impresije in ekspresije. Res je neke vrste razdevičenje, kot na primer prva punca ali prva prvenstvena smer pri plezanju. To je res močna izkušnja, še posebej če se ti zgodi, ko osebnostno še nisi oblikovan. Dogajanje dojemaš histerično, z epskimi čustvi in razumevanjem, kar te potem izoblikuje, še posebej če je na tako rekoč domačem ozemlju, kajti balkanske vojne so bile praktično naše vojne, tudi na Kosovu, kjer se je začela moja poročevalska pot.

Kako se je od takrat do danes zavrtel vaš časovni stroj novinarske priče zgodovine?

Teh 14 let se je zavrtelo neverjetno hitro, saj sem živel zelo intenzivno. Hkrati sem se začel še intenzivno ukvarjati s športom, pa tudi trikrat bolj kot kadarkoli prej brati, študirati, poskušati razumevati. To je 14 let časa, v katerem ni bilo časa, saj sem poskusil izkoristiti vsako sekundo. Če sem imel občutek, da zrem v prazno, se mi je zdelo, da delam strahovito napako in sem zato čutil krivdo. Vse je bilo v smislu neke protestantske etike odlaganja užitka, ko si lahko nekaj privoščiš šele, ko je vse narejeno, a se je to zdaj že spremenilo.

Imel sem srečo, da sem bil dovolj mlad, da se mi ni bilo treba bojevati v balkanskih vojnah, in dovolj star, da sem že lahko začel poročati o njihovem koncu in hkrati začetku vojne terorja, posledic 11. septembra po vsem svetu, ki so me ekstremno zaznamovale.

V knjigi Vojna terorja vas bralec "spremlja" v Afganistanu in Pakistanu, Iraku, Demokratični republiki Kongo, Somaliji in Sudanu. Katero poročanje vas je najbolj zaznamovalo novinarsko in katero osebnostno?

Vsako posebej. Zaznamovali so me ljudje, njihove osebne zgodbe, posamični dogodki, nikakor ne bi mogel reči, da so me zaznamovale države. Osebnostno me nikakor niso najbolj zaznamovale vojne. V vojnah je vedno prisotna komponenta zla, temne strani človeškega meseca, niz veliko nenedolžnih ljudi, so vzroki in posledice. Vedno je močan kontekst, ki ga je treba globoko razumevati in biti v to celo vpleten.

Daleč najbolj me je zaznamoval cunami v jugovzhodni Aziji. S punco sem ga doživel na dopustu na Maldivih, kjer sva bila skupaj z drugimi evakuirana. Želel sem ostati in iti naravnost v Šrilanko, a je bilo treba sprejeti kompromis. Takoj po vrnitvi domov sva z Juretom Erženom odšla v Banda Aceh na Sumatri na severu Indonezije, kjer je umrlo dve tretjini vseh žrtev cunamija, torej med 160 in 180 tisoč ljudi. Tam sva tedne spala praktično na množičnih grobiščih, bila ves čas obkrožena s trupli, smrtjo, ampak v nekem duhovnem raju. Ta tragedija je povzročila mir, samoizpraševanje, močno refleksijo, brez obtoževanja, brez agresije, brez "vojnega dobičkarstva", brez mrhovinarstva, brez vojnih sodišč, brez genocidov, brez etničnega čiščenja, brez temnih obrazov. Najbolj so me zaznamovali ljudje, ki so preživeli strašansko tragedijo, izgubili praktično vse svoje bližnje, domove, vasi, mesta, a so se bili primorani v kratkem času postaviti na noge in iz nič začeti novo življenje. To mi je dalo novo sestavino v življenju, bistveno bolj kot katerakoli vojna.

Ste kot strasten nogometaš imeli kdaj priložnost navezati stik z domačini prek nogometa?

Povsod in kadarkoli, z največjo strastjo, kajti 90 odstotkov mojih intenzivnih stikov v življenju je bilo povezanih z nogometom. To je najlažje, popoln preboj, vsepovsod – od begunskih taborišč v Darfurju in ruševin v Banda Acehu do somalskih improviziranih igrišč med ruševinami, ulic Kabula in predmestij Islamabada. Z otroki sem igral nogomet praktično na množičnih grobiščih, ker sem jim s tem vračal nasmeh na lica, sebi pa prav tako. Nogomet je najboljša terapija in edini univerzalni jezik.

Kako v državah, ki jih obiskujete, ljudem, ki najbrž še niso slišali za Slovenijo, razložite, od kod prihajate?

To je prednost, ker nimajo negativnih asociacij, ker nikoli nismo bili kolonialna velesila, razen v obdobju zadnjih petih, sedmih let v nekdanji Jugoslaviji. To je blagodejno za osebno varnost in preboj. Poleg tega sem s poročanjem s kriznih žarišč začel ukvarjati relativno mlad, ko sem bil verjetno videti bolj neumen, kot sem, bolj naiven, poleg tega pa sem prihajal iz države, ki je niso poznali. To mi je odprlo mnogo vrat, saj se nikomur ne zdiš nevaren, sumljiv, zoprn.

Kje bi si privoščili enomesečni oddih od novinarskih poti po svetu?

Za ta odgovor bi potreboval 10 tipkanih strani, čeprav sem s punco in prijatelji že ogromno potoval tudi zunaj poročevalskih poti. Avstralija, Nova Zelandija, Tasmanija absolutno v paketu. Definitivno neskončni trekingi po Andih, absolutno Patagonija, Velikonočni otoki, pa recimo življenje v leseni kočici v tropskih pragozdovih Kostarike, neskončne planjave v Kanadi, Sibirija, Kamčatka. Ogromno je želja, in ko razmišljam o prihodnosti, vedno vidim prazen prostor, kajti svoboda je tam, kjer ni ljudi.

Koliko noči na leto prespite v domači postelji?

Vedno več. Trudim se, da je tako, saj so moje odgovornosti tudi kje drugje kot v službi. Res pa je, da navadno na terenu spim bolje kot doma.

Vas je kdaj knjiga nagovorila h kateremu od potovanj?

Vedno znova. Knjige so morda celo najpomembnejši del mojega življenja. Ogromno berem tako imenovano potovalno literaturo, a ne osladno popotniško-turistično literaturo z opisovanjem krajev z navdušenjem nad drugimi in drugačnimi, ampak poglobljeno literaturo, v kateri mora biti močan politični kontekst. Zrasel sem ob Ryszardu Kapuscinskemu in Marthi Gellhorn, V. S. Naipaul je eden najboljših piscev v zgodovini človeštva, Tiziano Terzani je moj novinarski vzornik. Moj najljubši pisec in praktično življenjski vodnik je George Orwell, čigar najlepša knjiga, Poklon Kataloniji, ki je vrhunski portret Katalonije v letih 1937 in 1938, je sicer vojna, a tudi popotna knjiga. Konec koncev je bil tudi Hemingway na nek način popotniški pisec z romanom Sonce vzhaja in zahaja in svojimi vojnimi romani.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin