Aleš Trtnik: Nož, kompas in vžigalice nepogrešljivi za preživetje v divjini

Kakšne pasti in radosti slovenskemu študentu ponuja finska in ruska divjina?

Če gre človek s pametjo v divjino, tam kakšnih hudih pasti po mojem mnenju ni. Imeti pa moraš prave spretnosti, dobro telesno kondicijo in seveda primerno opremo. Poleg tega se moraš zavedati dejstva, da je zaradi velikih razdalj pomoč oddaljena vsaj nekaj ur, in se obnašati temu primerno. Nasprotno je radosti na pretek. Od preprostega uživanja v prostranosti gozdov do opazovanja živalstva in rastlinstva. Odlična lastnost skandinavskih držav je, da je šotorjenje dovoljeno kjerkoli. Človek, željan malo pristnejšega stika z naravo, si tako z lahkoto privošči kakšen teden pohajkovanja po gozdu.

Je finsko izobraževanje za mednarodnega vodnika po divjini našlo vas ali ste vi našli njega?

Izobraževanje sem našel po naključju. Prej v bistvu sploh nisem vedel, da kaj takega obstaja. Razmišljal sem, da bi odšel v Kanado z "working holiday" vizumom in med iskanjem tamkajšnjih zanimivih dejavnosti sem naletel tudi na šole za vodnike. Težava je bila, ker so ti tečaji trajali le kakšen teden in stali nekaj tisoč dolarjev. A zadeva me je vseeno potegnila in sčasoma sem našel forum s povezavo do domače strani te finske šole. In zdaj sem tu.

Katere veščine preživetja ste že osvojili in kaj vas še čaka?

Verjetno najpomembnejša veščina v tem okolju je sposobnost zakuriti ogenj v vseh razmerah. To je sestavljeno iz iskanja primernega materiala in pravilne priprave tega. Prav tako pomembna je učinkovita in varna uporaba noža. Temu smo posvetili veliko pozornosti.

Sicer pa je težko reči: "To že znam, tisto se moram še naučiti." Vsakič, ko si v gozdu (še posebej s skupino), namreč pobereš kakšno malenkost in tudi stvari, ki jih že poznaš, stalno izboljšuješ in nadgrajuješ.

Kako je videti kuharski tečaj v divjini in kaj je vaša specialiteta?

Naš kuharski teden bi lahko poimenovali tudi "debeli teden". Gostujoči predavatelj je prinesel cel kup hrane, potem smo se lotili kuhanja in na koncu je bilo treba seveda vse to pojesti. Tako smo imeli obrok približno vsaki dve uri. Smo pa vse naredili na odprtem ognju, kar zahteva ker nekaj vaje – na koncu smo imeli tudi nekaj zažgane hrane. Moram priznati, da tistih receptov pozneje nisem več preizkušal. Vse to namreč zahteva nekaj ur časa, ko greš taborit, pa poskušaš vse narediti čim lažje in hitreje. Te specialitete so namenjene predvsem strankam v naši prihodnjih službah. Sicer sta bili zame najokusnejši ovčetina, pečena v improvizirani pečici (jama, v kateri smo nekaj ur prej kurili), in riba, zavita v glino in pečena v ognju.

Ste v času, ko je zima pokazala zobe po Evropi in svetu, tudi sami okusili vse "čare" finske zime?

Na žalost je zima tukaj letos precej mila. Najnižja temperatura, ki sem jo lahko preizkusil, je bila okrog minus 30 stopinj Celzija. Temperature med minus 15 in minus 20 stopinj ves dan smo sicer imeli kakšne tri tedne. Ampak bilo je dovolj, da sem lahko preizkusil taborjenje v teh razmerah. In moram reči, da ni lahko. Prva težava je, da imaš na sebi toliko oblačil, da so že osnovne dejavnosti težavne – vse, kar počneš, tako terja več časa in energije. Kaj hitro se lahko tudi zgodi, da ti poide vsa volja do dela in takrat začneš delati majhne neumnosti, ki povzročijo velike težave. Po težkem dnevu je zvečer edina stvar, ki si jo želiš, da zlezeš v svojo toplo spalno vrečo. In kaj lahko se ti zgodi, da iz škornjev pozabiš vzeti vložke iz filca (za zimo uporabljamo ogromne gumijaste škornje z debelimi vložki iz filca). Ne zveni tako hudo, kajne? A težava je v tem, da je notranjost škornjev vlažna in po noči na minus 25 stopinjah je ves sestav trd kot kamen in praktično nemogoče je tak škorenj spraviti na nogo.

Kateri so trije kosi nepogrešljive opreme na tej odisejadi v divjino?

V šoli imamo pravilo, da kamorkoli greš in karkoli počneš, moraš vedno imeti pri sebi nož, kompas in vžigalice. Ogenj je v borealnem gozdu glavna prioriteta preživetja, s primernim nožem in dovolj vaje lahko narediš raznovrstno leseno orodje, v okolju brez očitnih geografskih formacij, kot so visoki hribi, je kompas nujen za orientacijo. Ta tri orodja so torej nuja in na nek način tudi vse, kar bi potreboval za preživetje v primeru, da nenačrtovano ostaneš v gozdu dlje časa.

S čim vam je postregla dvotedenska ekspedicija v Rusijo, poleg radosti ruske mejne birokracije seveda?

Devet dni hoje po praktično neokrnjenem gozdu brez kakršnekoli možnosti komunikacije s "civilizacijo" poskrbi za poseben občutek. Med drugim tudi zato, ker je kakršnakoli zunanja pomoč tako oddaljena, da moraš premisliti vsako svoje dejanje. Gozd, kot smo ga lahko opazovali tam, je na Finskem težko najti, saj je gozdarstvo tukaj zelo intenzivno. In res je zanimivo, kako lažje je za popotnika v neokrnjenem gozdu, saj les za kurjavo ni nikjer težava. Vsepovsod je namreč na pretek suhih dreves, kar je v finskem gozdu precejšna redkost.

Nemogoče je mogoče – za katero svojo popotniško dogodivščino bi lahko to dejali?

Mislim, da bi pod to kategorijo spadalo teh celotnih deset mesecev. Večina ljudi, ki me pozna, bi verjetno rekla, da nisem tip človeka, ki bi se spravil na tovrstno dogodivščino. Pred dvema letoma si tudi sam ne bi pripisal česa podobnega. Gledano v ožjem smislu bi bila pa to verjetno naša naslednja ekspedicija. Vsak od nas bo namreč devet dni samostojno smučal po laponskih gozdovih. Vso opremo, ki jo potrebujemo, bomo vlekli na saneh. Tako bo vsak odgovoren za vse svoje potrebe in dostop do zunanje pomoči bo zelo omejen. Če bomo naleteli na resno težavo, bomo seveda lahko prosili za pomoč sošolcev in učiteljev, toda to velja le za dogodke, ki bi ogrožali zdravje ali življenje.

Kako vas osebnostno in v odnosu do okolja spreminja to popotovanje k materi naravi?

Že prej sem bil zagovornik odgovornega upravljanja z naravnimi viri, tako da se glede tega nisem veliko spremenil. Bolj pa imam odprte oči za opazovanje odnosov med posameznimi elementi v naravi.