SiolNET. Trendi Odnosi
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Zasvojeni s seksualnostjo lahko tvegajo tudi življenje"

3

termometer

Zasvojenost s seksualnostjo je sodobna vrsta zasvojenosti, ki jo zdravimo na podoben način kot vse druge vrste zasvojenosti.

O zasvojenosti s seksualnostjo smo se pogovarjali s Petrom Topićem, ki v društvu Sprememba v srcu vodi skupino za pomoč zasvojenim. Pri tovrstni zasvojenosti ne gre, kot bi lahko laično sklepali, za iskanje spolne zadovoljitve, ampak gre kot pri vseh drugih zasvojenostih za omamljanje. Seks je samo sredstvo za doseganje takšnega omamnega stanja. Zdravljenje ob pomoči terapevta in/ali skupine poteka običajno od tri do pet let. S seksualno zasvojenostjo ima težave v povprečju od tri do deset odstotkov populacije. Kako pride do zasvojenosti s seksualnostjo? Dejavnikov tveganja je več. Nekateri strokovnjaki trdijo, da ima dedni faktor od 40 do 60 odstotkov vpliva na to, da človek lahko postane zasvojen. Drugi dejavnik so travmatične izkušnje – pri zasvojenih s seksualnostjo je to pogosto spolna zloraba. Tukaj zraven spadajo tudi telesne in čustvene zlorabe, toda sodeč po raziskavah, je več kot 80 odstotkov zasvojenih s seksualnostjo spolno zlorabljenih. Potem so tu še skrajne oblike življenja "na robu" in vpliv družbe, ki je ravno tako pomemben. Mislim, da naša družba na splošno "podpira" nastanek te zasvojenosti. Dovolj je, da samo pogledate, kaj se dogaja v medijih, kjer se seksu daje pretiran pomen. Družba normalizira vedenja, ki so lahko zelo škodljiva. Zelo pomemben dejavnik je tudi primarno družinsko okolje. Značilno zasvojensko družinsko okolje bi bila v Sloveniji družina alkoholika. Otroci, ki postanejo v odraslosti zasvojeni, prihajajo v veliki meri iz disfunkcionalnih družin, vsaj v primeru zasvojenosti s seksualnostjo pa iz pretirano togih in čustveno odtujenih družin.

To pomeni, da prevelika dostopnost pornografije in seksa na spletu, televiziji ... povečuje možnost tovrstne zasvojenosti ali samo poenostavlja njegovo izvajanje? Pornografija je zelo specifičen problem. Zasvojenost z internetnim seksom je samo ena kategorija zasvojenosti s seksualnostjo.

Do seksa na internetu lahko posameznik dostopa na različne načine in ga tudi različno doživlja. Vsaka od oblik pa ima lahko za posledico težave ali celo vodi v tvegane situacije. Internetna pornografija je v takem porastu tudi zato, ker je seks na spletu preprosto dostopen, zagotavlja določeno mero anonimnosti, varnosti, tajnosti, poleg tega pa v primerjavi z drugimi oblikami seksualnosti navidezno skoraj nič ne stane, ne v finančnem, ne v čustvenem pogledu. Dostopanje do internetnih strani s pornografsko vsebino je praktično brezplačno. Do internetnega seksa lahko dostopamo kadarkoli, kjerkoli, slepimo se, da za to nihče ne ve in da tako vedenje nima nobenih posledic. Ljudje, zaprti med štirimi stenami, počnejo marsikaj, česar si drugače v življenju ne bi nikoli dovolili. Internet pa omogoča praktično vse in to v skoraj neomejenih količinah. Vsakdo lahko najde na spletu tudi v seksualnem smislu točno tisto, kar išče.

Kako se v praksi kaže ta zasvojenost? Je cilj zasvojenih zgolj spolna zadovoljitev? Ne, sploh ne gre za spolno zadovoljitev. Treba je razumeti, da pri zasvojenosti s seksualnostjo sploh ne gre za seks. Seks je samo način, kako se ljudje omamljajo. Lahko bi si izbrali tudi kaj drugega, recimo droge ali alkohol. To je približno tako, kot bi rekli, da alkoholiki pijejo zato, ker so tako žejni, ali pa zato, ker je alkohol tako dober. Res je, da ljudje v spolnosti uživajo, ampak zasvojenim seks služi samo za to, da pridejo do omame. Seks postane sredstvo za dosego omamnega stanja. Zato se pogosto vedejo tako obsedeno, ko gre za seks. S seksom uravnavajo notranji čustveni svet. S tem bežijo pred čustvi in bližino. Skratka ne gre za spolno zadovoljitev, včasih je celo manj pomembna. Treba je vedeti, da se zasvojenost kaže v različnih vedenjskih vzorcih, ki jih lahko združimo v enajst osnovnih vzorcev. Pri določenih seks sploh ni pomemben oziroma ljudje celo raje vidijo, da ga ni, ali pa se osredotočijo izključno na masturbiranje, ki je aktivnost, za katero ne potrebujejo drugih ljudi. Obstaja vedenjski vzorec, pri katerem ljudje nikoli nimajo spolnih odnosov (ali pa jih imajo zelo redko) in nimajo neposrednega stika z drugimi, ker predstavlja seks v realnosti razočaranje. V njihovem fantazijskem svetu je to čudovita izkušnja, realna spolnost pa zahteva še vse kaj drugega, kar so oni pripravljeni dati in jih je tega groza. Seks v realnosti je zanje po navadi razočaranje, ker se stvar ni izšla tako, kot so želeli.

Kako diagnosticirate zasvojenost s seksualnostjo? Pri diagnostiki lahko pomaga več orodij in kazalcev, ampak eden ključnih znakov zasvojenosti je neobvladljivost. Ljudje preprosto ne obvladajo več svojega vedenja in svojega življenja na splošno. Nemoč in neobvladljivost sta dva ključna elementa, ki kažeta na to, da je človek v stiski.

So zasvojeni s seksualnostjo nagnjeni tudi k nekoliko bolj promiskuitetnemu obnašanju ali ni nujno? Pri zasvojenosti je treba razumeti eno stvar: ko gre za nekemične zasvojenosti, ljudje omamo lahko stopnjujejo s tveganim vedenjem. Ko običajna "doza" omame ne zaleže več, jo je treba z nečim okrepiti. In okrepimo jo lahko z nečim, kar je povezano s strahom in tveganjem. Strah je zelo pomemben "kemik" v možganih in je izreden ojačevalec. Zato je za zasvojene to pogosto način, kako stopnjujejo svoje vzburjanje. Ljudje se seveda vedejo tudi promiskuitetno, ampak če poskušate postaviti diagnozo na osnovi specifičnega vedenja, potem boste neizogibno zgrešili bistvo. Treba je razumeti, zakaj človek to počne. Vsako vedenje ima svojo logiko. Ljudje ne počnejo tega, zato ker so slabi, pokvarjeni ali sprijeni, ampak zato ker so nekje na poti v življenju odkrili, da jim to pomaga preživeti oziroma obvladati notranje čustveno dogajanje.

Kako uničujoča je lahko ta zasvojenost? V skrajnih oblikah lahko tvegajo življenje. Kategorija z zelo visokim tveganjem je na primer anonimni seks, pri katerem se lahko z nezaščitenim spolnim odnosom okužijo s kakšno spolno prenosljivo boleznijo. Nekateri to počnejo namerno, tako da se recimo spuščajo v nezaščitene spolne odnose zato, ker je tveganje toliko večje in to potem tudi bolj "zadane". Pri tem bi naštel deset najpomembnejših (morda najpogostejših?) posledic: razpad zakonske zveze, izguba otrok (vključno s splavom, smrtjo in z izgubo skrbništva), izguba bližnjih prijateljev, zasvojenčevo zavedanje, da ni bil na voljo otrokom (vključuje zanemarjanje), finančne izgube, občutki krivde in prizadetost drugih vpletenih (vključno z žrtvami in seksualnimi partnerji), padec učinkovitosti in ustvarjalnosti, izguba kariere, izguba poštenosti (vključno z zanemarjanjem osebnih vrednot), izguba samozavesti. Posledice se kažejo tako na telesni kot tudi na čustveni ravni, pa seveda tudi na finančnem področju.

Kako zdravimo tovrstno zasvojenost? Ali se zasvojenci sploh zavedajo tega, da so zasvojeni? Večinoma zanikajo, dokler lahko, ker se je s tem zelo težko soočiti. Sicer pa je princip pomoči enak kot pri drugih vrstah zasvojenosti. Človek mora najprej prenehati s škodljivim vedenjem! Nekateri ljudje imajo svoje življenje razdeljeno po različnih "predalih" (strokovno kompartmentalizacija) –zasvojenski del lahko živijo čisto v nekem drugem svetu kot pa recimo spolnost s partnerjem. Tako da ni treba, da prekinejo z vedenjem, ki ni del problema.

Spolna abstinenca potem ni nujna? Abstinenca ja, celibat pa ne. Abstinenca pomeni prenehanje samouničevalnega seksualnega vedenja, celibat pa pomeni vzdržnost od telesnega izražanja seksualnosti in ponovno osredotočenje na temelje seksualnosti, na primer na negovanje in čutnost. Celibat pomeni , da prenehaš z vsem, ampak samo začasno in samo v dogovoru s terapevtom – tega naj zasvojeni ne bi delali sami, ker se stvar lahko sprevrže v anoreksično vedenje. Najpomembnejše je, da prenehajo s škodljivim vedenjem. Pomembna je še ena stvar, obstaja pomoč in tudi po zasvojenosti obstaja kakovostno življenje, kar si zasvojeni po navadi težko predstavljajo.

Program, ki ga uporabljam, je razvil dr. Patrick Carnes na Mednarodnem inštitutu za travme in strokovnjake s področja zasvojenosti (IITAP) in temelji na 30 nalogah, ki jih morajo ljudje opraviti. Vse skupaj traja od tri do pet let. Ljudje v tem času razvijajo nove vedenjske vzorce, kar pomeni, da jim v možganih zrastejo nove nevronske povezave. To pa ne gre čez noč. Zasvojenost je ravno tako bolezen možganov, v zasvojenosti se delovanje možganov spremeni, zato potrebujemo toliko časa, da se razvijejo in utrdijo ti novi vedenjski vzorci.

Mora v zdravljenju sodelovati tudi partner? Je dobro, ni pa pogoj. Včasih je partner lahko opora, pogosto pa je tudi tako, da ima tudi partner težave, mogoče na kakšnem drugem področju, ni pa to nujno.

Lahko potegnemo kakšno vzporednico med zasvojenostjo s seksualnostjo in kakšno drugo vrsto nekemične zasvojenosti? Se različne vrste tovrstnih zasvojenosti lahko prepletajo med seboj? Redko imajo zasvojeni le eno zasvojenost. Več kot 90 odstotkov ljudi ima po raziskavah več zasvojenosti hkrati. Zasvojenost s seksualnostjo najpogosteje najdemo v kombinaciji s substancami. V Ameriki je to kokain, pri nas pa alkohol. Druga najpogostejša zasvojenost je hrana (38 %), sledijo deloholizem (28 %), kompulzivno trošenje denarja (26 %) in kompulzivno hazardiranje (5 %). Ti podatki izhajajo iz raziskave dr. Carnesa, ki je sedem let sledil 1000 družinam, zasvojenim s seksualnostjo.

Ali vam je znano, koliko odstotkov Slovencev zboli za to zasvojenostjo? Ne. Kar imam, so statistike iz Amerike, ki pravijo da je zasvojenih nekje od tri do deset odstotkov ljudi. Menim, da Slovenci ne odstopamo, morda le delno v vedenjskih vzorcih.

Sicer se mi na splošno zdi, da se veliko več govori o kemičnih zasvojenostih (alkohol, mamila) kot pa nekemičnih. Zato ker so kemične bolj škodljive? Ne, uničujoče so vse. Govori se več o kemičnih, ker je tudi znanja več. Zasvojenost s seksualnostjo je bolj novodobna zasvojenost. Treba se je pa zavedati dejstva, da ljudje zelo težko govorijo o stvareh, ki zadevajo njihovo spolnost, tudi če nimajo težav. Mislim, da obstajata dve področji, o katerih zelo težko sproščeno govorimo, to sta spolnost in duhovnost. Poleg tega so nekatere oblike vedenja družbeno sprejemljive ali celo nagrajene, druge pa ne. Le malo stvari v človeški zgodovini je namreč tako obremenjenih s čustveno navlako in sramom, kot je zasvojenost, še posebej zasvojenost s seksualnostjo. Predsodki, neznanje in lastni strahovi nas ovirajo, da bi na zasvojene lahko gledali kot na ljudi v hudi stiski in ne kot na slabiče ali perverzneže.

Na splošno se mi zdi, da ta zasvojenost prizadene bolj moške kot ženske, ali se motim? Da, večinoma so to moški. Ko pa govorimo o zasvojenosti z internetnim seksom, se stvari spremenijo, 40 odstotkov vseh dostopov do spletnih strani s pornografsko vsebino naredijo ženske.

Ob prebiranju različnih rumenih medijev se mi zdi, da se kakšni slavni prešuštniki pogosto skrivajo pod pretvezo, da so postali zasvojeni s seksualnostjo. Se tudi vam zdi, da se to bolezen pogosto javno izrablja v takšne namene? Mediji marsikaj izrabljajo. Kar se meni zdi pozitivno, je dejstvo, da se ta izraz sploh uporablja. Za prešuštvo verjetno obstaja kakšen bolj strokovni izraz, ampak del teh ljudi ima verjetno res težave s zasvojenostjo.

Vam je morda znano, ali je število seksualnih odvisnikov povezano tudi s spolno usmerjenostjo? Težko bi rekel. V Sloveniji se name po pomoč obrne manj ljudi, ki so istospolno usmerjeni ali ki so biseksulani. Literatura pa pove, da je zasvojenosti ogromno tudi med geji.

Kaj je po vašem strokovnem mnenju zdravo spolno življenje? Nek gospod, ki je bil na terapiji, je nekoč dejal: "Prej sem seksu pripisoval napačen pomen, zato sem bil vedno grozno razočaran in žalosten. Zdaj sem odkril zaklad, ki sem ga prej iskal." Razlika med zdravo spolnostjo in zasvojenostjo je v tem, da zdrava spolnost zbližuje, "zasvojenska" pa oddaljuje, ker je prežeta s sramom.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin