Kako pomagati otroku preživeti ločitev staršev

Žalost, jeza in želja po maščevanju so glavna čustva, ki vas preplavljajo v prvem obdobju po ločitvi. Izgubljeni ste in osamljeni. Poskušate sestavljati razbitine svojega življenja, a v tem čustvenem kaosu nekateri starši (pre)pogosto pozabljajo, da na tej novi življenjski poti niso sami. Pozabljajo na svojega otroka, ki je tako krhek, tako neveden in občutljiv in ki nikakor ne more dojeti, da so se njegovi starši razšli, da se ne marajo več, da živijo narazen in da je kar naenkrat obsojen na nahrbtnik in potovanje iz enega doma v drugega. Čeprav danes ločitve niso več noben tabu in ima praktično vsak otrok med svojimi vrstniki kakšnega prijatelja, ki izhaja iz ločene družine, je ta novi svet zanj tuj, se ga boji in mu ne zaupa. A strah pred neznanim svetom ni edino novo čustvo, ki kar naenkrat razjeda njegov obstoj. Preplavlja ga jeza, pa tudi občutek krivde, počuti se razdvojenega, saj se nikakor ne more postaviti samo na eno stran. In prav je, da odgovorni starši, pa čeprav so se odtujili in zdaj živijo narazen, od svojega otroka ne pričakujejo nekega zavezništva. Odgovorni starši se bodo z njim pogovorili, ga razumeli, crkljali in mu nudili močno oporo, ki jo v tistem trenutku najbolj potrebuje. O doživljanju otrok ob ločitvi staršev smo se pogovarjali s specialistko klinične psihologije in psihoterapevtko Majo Glonar Vodopivec. Kako se bo otrok odzval na ločitev staršev, je odvisno od številnih dejavnikov, predvsem od njegove starosti, osebnostnih lastnosti in od pogojev družinskega življenja pred razpadom družine, pojasnjuje Glonarjeva.

Kako lahko otroka pripravimo na ločitev? Najpogostejša napaka številnih staršev, ki se ločujejo, je ta, da se prepozno zavedajo pomena dobrega in odkritega pogovora s svojimi otroki. Pogosto odlašajo zato, ker se bojijo reakcije svojih otrok in ne vedo, kako bi čim "lepše" obrazložili, da se z zakoncem ločujeta. Toda Glonarjeva poudarja, da je prav pravočasen pogovor nujen pogoj, da so stresne reakcije otroka pozneje manjše.

"Otroku je treba povedati nekatera dejstva, in to na način, ki je primeren za njegovo razvojno stopnjo. Izogibajmo se razlagi o intimnih podrobnostih razhajanja in konfliktih, ki so pogosti spremljevalci ločitev. Poudarek naj bo na tem, da ga bosta imela očka in mamica še naprej enako rada in da se ne razhajata zaradi njega. Otroku je treba predstaviti tudi spremembe, ki ga čakajo ob ločitvi. Včasih je to selitev v drugo okolje, spremenjen način urnika in življenja nasploh. To so stvari, ki lahko otroka zelo čustveno obremenijo," je prepričana Glonarjeva.

Pomagajte otrokom, da bodo lažje prebrodili ločitev Otroka preplavljajo različna čustva, počuti se v stiski, zato je pomoč staršev nujna. Starši morajo biti njegova "hrbtenica", njegova oporna točka in vir moči in spodbude za prihodnost. Otrok zato potrebuje več nežnosti, crkljanja, pa tudi pogovora, pravi Maja Glonar Vodopivec.

"Spodbujajmo ga k izražanju čustev, lahko tudi z risanjem ali igranjem! Dajmo mu vedeti, da sprejemamo in razumemo njegove občutke. Otroci so preplavljeni z različnimi čustvi. Potolažimo ga, kadar se zjoče, pomagajmo mu, da sprosti napetost ali umiri jezo. Tudi naše besede in naše vedenje lahko veliko pripomore k učinkovitejšemu premagovanju stresa in k njegovemu boljšemu počutju ."

Koliko časa otroci potrebujejo, da prebolijo Seveda bi si vsak starš želel, da bi njegov otrok čim prej prebrodil to življenjsko krizo, da bi se sprijaznil in razumel odločitve svojih staršev in da bi živel v nekem idiličnem in brezskrbnem otroštvu. Toda "zdravljenje" je dolgotrajno in se ne zgodi kar čez noč.

Koliko časa bo potreboval za okrevanjem, je povsem individualno, nanj pa vpliva več dejavnikov, predvsem osebnostnih.

"Nekateri otroci so že po naravi občutljivejši in ranljivejši. Težje prenašajo strese in se manj učinkovito spopadajo z njimi. Za njih bo predstavljalo poločitveno obdobje večji stres, ki bo trajal dalj časa in ga bo tudi bolj psihično obremenjeval."

Bodita razumna in se ne spuščajta v konflikte Največje vlogo pri otrokovem prebolevanju imajo vsekakor starši. "Menim, da je za otroka najhujše takrat, kadar se starši ločujejo izrazito konfliktno. Med njimi so besedna obtoževanja, včasih pa tudi fizična obračunavanja . V njihove konflikte je neredko vpet tudi otrok, še zlasti, kadar je v igri borba , kdo bo prevzel nadaljnjo skrb zanj," zaključuje Glonarjeva