Nedelja, 11. 6. 2017, 4.10
5 let, 1 mesec
Urška in Tomaž Draž: Oblikovalci smo v službi ljudi in oblačila delamo zanje, ne zase #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,10
1
Pletenine Draž so ena najbolj cenjenih slovenskih modnih znamk, in to z razlogom. Brat in sestra jo namreč že 25 let ustvarjata s srcem, njuno vodilo pa je ustvarjanje kosov, ki stranke osrečujejo na dolgi rok. Hkrati skušata ljudi naučiti, naj do oblačil razvijejo lep odnos. Temelje za to je postavila njuna babica Marija, ki je nista nikoli spoznala.
Zgodba pletenin Draž se je začela pisati, ko je bila Urška Draž stara komaj pet let. Takrat se je začela zanimati za šivanje in pletenje, učila pa se je od svoje mame, ki jo je teh veščin naučila njena mama. Babice Marije Urška in brat Tomaž nista nikoli spoznala, a vesta, da je bila šivilja, ki je sama skrbela za svoje tri otroke. Čeprav je bila revna, se je oblačila kot kraljica, razlaga Urška.
Fotografija babice Marije krasi njun salon na Gornjem trgu, kjer že 17 let sprejemata stranke, poslušata njihove želje in jim krojita oblačila po njihovi meri.
Kdo bo nadaljeval zgodbo pletenin Draž, ko onadva tega ne bosta več zmogla, še ne vesta, saj njuni skupno trije potomci (še) ne kažejo takšnega zanimanja za modo in vodenje ene najuspešnejših znamk pri nas.
Studio na Gornjem trgu krasi fotografija Marije Draž, ki je ljubezen do pletenja prenesla na svoje potomce.
Tomaž in Urška pred studiem, kjer že 17 let sprejemata stranke.
Kaj se je spremenilo od takrat, ko ste začeli, pa do danes?
Urška: Predvsem tehnologija. Delati smo začeli z gospodinjskimi stroji, saj smo sprva želeli plesti samo zase. Ročna dela smo imeli v krvi, saj je bila najina babica šivilja. Mama ni bila, a je vse delala sama doma. To so bili še socialistični časi, ko so bili starši do dveh v službi in popoldne vedno nekaj počeli. Če nismo šivali, smo pletli, če nismo pletli, smo pospravljali ali pa bili v glasbeni šoli.
Naši začetki so bili takšni, da smo se spoznavali s to tehnologijo in stroji. Midva z bratom sva samouka, začela sva skupaj z mamo in za seboj nisva imela neke tradicije, da bi nekdo že pletel. Kakšno leto smo potrebovali samo za učenje, in ker smo se vsega sami naučili, smo lahko potem delali tudi inovacije.
Midva sva pletenino vedno jemala kot neko umetniško polje, kjer se lahko izražaš, nikoli ni bilo samo tako, da bo pletenina pulover. Vedno sva razmišljala o tem, kaj se da narediti drugače, kaj je lepo, kaj naju privlači ... To raziskovanje je bilo vedno prisotno, tako je že od srednje šole.
Tomaž: Urška je začela kot študentka s samostojno kolekcijo v Opatiji, kjer je bila deležna veliko pozornosti in dobila glavno nagrado med mladimi oblikovalci. Šlo je za zelo eksperimentalno kolekcijo ročnih pletenin. Na modni brvi je njeno obleko nosila tudi Josipa Lisac, takrat sta se tudi spoznali in bilo je zelo lepo. To je bilo leta 1993.
Urška ljudi spodbuja k temu, da oblačila cenijo in nosijo z ljubeznijo.
Tomaž v "zakulisju" studia, kjer ustvarjata.
"Načrtujeva tako dizajn kot vzdržljivost materiala za vsaj deset let vnaprej," pravi Tomaž.
Kakšen je odnos Slovencev do slovenskih znamk?
Urška: Mi smo zelo veseli, hvaležni ... Sploh ne vem, katero besedo naj uporabim ... Imamo res veliko strank, stalnih strank, ki nas spremljajo že dvajset let in si kupijo nov kos vsakič, ko pride nova kolekcija. Te ženske imajo v omari cel arhiv naših kosov. Mi jih osrečujemo s svojimi kosi, one pa nas, ker nam izkazujejo hvaležnost. Konec koncev oblikovalec ne dela kosov samo za modno brv ali enkratno priložnost. Sama bi bila zelo žalostna, če bi se to dogajalo z našimi oblekami.
Vam je všeč, da jih ženske tako rade nosijo?
Urška: Da. Všeč mi je, da obleka nekaj pove, in hkrati mi je všeč, da je na telesu. Navsezadnje smo rokodelci, ne umetniki.
Imate tudi kaj strank iz tujine?
Urška: Tudi. Zadnjič je bila tukaj gospa z Dunaja, ki si je pred 15 leti kupila našo jopico in je spet prišla po obleko. Imamo zelo lepe zgodbe. Stranke se vračajo in nam pridejo povedat, kako lepo nosijo naše kose. To veliko pomeni oblikovalcu.
K temu, da se vračajo, pripomore tudi to, da za kose skrbite tudi še leta po nakupu.
Urška: Poskrbimo za vse, kar smo naredili mi, prinesejo pa nam tudi kakšne druge kose, ki niso naši. Če smo res zelo dobri prijatelji, jim pomagamo popraviti tudi te, sicer pa zelo neradi jemljemo kose drugih oblikovalcev. Prinesli so nam, recimo, že Armanijev suknjič ... Tudi sama imam enake težave. Doma imam veliko stvari, ki bi jih rada spremenila, pa nimam časa in morda tudi energije.
Nekatere stranke imajo v svoji omari celo zbirko pletenin Draž, pripoveduje Urška.
"Všeč mi je, da obleka nekaj pove, in hkrati mi je všeč, da je na telesu. Navsezadnje smo rokodelci, ne umetniki."
Kakšen pa je vaš pogled na hitro modo?
Tomaž: To, kar ustvarjava midva, je čisto nekaj drugega. Načrtujeva tako dizajn kot vzdržljivost materiala za vsaj deset let vnaprej. Že zdaj vidimo, da so 20 let stare obleke še čisto nosljive in kot nove.
Urška: Ne morem reči, da je slaba, saj sem tudi sama včasih potrošnica te mode. Tudi tam najdeš kakšno dobro stvar zase. Ni napačna, če pogledam na hitro. Če dobro pogledam, pa je to kopičenje oblek, ki jih ljudje prehitro zavržejo. Če imajo ljudje tudi do hitre mode lep odnos in izberejo prave hlače, pravo krilo in kose nekaj časa nosijo ter imajo do njih nekakšen odnos, je to v redu. Če na ta kos gledajo samo z vidika, koliko so zanj zapravili, se mi to ne zdi prav. V smislu: saj sem dal samo 20 evrov, briga me, ga bom pa kasneje vrgel stran. To se mi zdi glavna težava, druga pa je v ekologiji, saj je hitra moda največji onesnaževalec okolja. Kopiči se na tone in tone oblačil na tleh, v zemlji in ne razgradijo se do sto let, kar je velika težava.
Očitno je to, da si lahko vsak privošči vse, tudi neke vrste prihodnost. Če pogledamo, na kakšen način se to promovira, skozi Instagram, lahko vidimo, da je že vsaka manekenka, model, referenca. Vse se je zelo spremenilo od takrat, ko smo mi začeli.
Se vam zdi takšen način promoviranja prek Instagrama v redu?
Urška: Jaz nimam pravice soditi, ali je v redu ali ne, tako je. To obstaja, vsaka ženska morda v tem najde neke vrste vrednost, imaš pa lahko svoje mnenje o stvareh. Zdi se mi, da gre vse skupaj velikokrat pretirano čez mejo samovšečnosti. Ta samovšečnost je na Instagramu tako pretenciozna, da včasih kar težko to gledam. Vedno je "me, myself and I" (jaz, jaz, jaz, op. a.), kar se mi zdi malo preveč. Zelo malo ljudi ima neko zdravo mero.
Vi uporabljate Instagram?
Urška: Da, saj se mi zdi to neko zelo lepo orodje za promocijo, a ta samovšečnost nekaterih je že zelo moteča. Mi je pa všeč, da lahko za čisto vse poklice najdeš kaj dobrega.
Pogled v studio Draž:
Ob nakupu pletenine Draž bosta Urška in Tomaž zanjo poskrbela tudi leta po nakupu, če bo to potrebno.
Kakšni se vama zadnje čase zdijo tedni mode, ki so se malo prebudili?
Tomaž: Včasih je bilo bolj revijalno, drug za drugim, vsak po šest, sedem oprav, ista glasba ... Ko se je pojavil teden mode, so se začele avtorske kolekcije, vsak s svojo glasbo, tudi s svojim mejkapom in pričesko.
Urška: Mi smo prej sodelovali na ljubljanskem tednu mode, zdaj pa smo šli prvič na Mercedesovega, saj se nam je zdelo zanimivo malo zamenjati organizatorja. To, da se zdaj pojavljata dva organizatorja, mi ni preveč všeč, saj nas od mode tu ne živi toliko. Vesela bi bila, če bi bili vsi oblikovalci na enem mestu.
Vam je všeč končni izid tedna mode, to, da se vaša nova kolekcija prodaja širši množici?
Tomaž: Za naju je to nekaj najboljšega, kar se nama lahko zgodi. Dvakrat na leto se imaš možnost pokazati. To je podkrepljeno z videom, dobiš fotografije, lahko povabiš svoje partnerje, sodelavce in se pokažeš. Od tega mi živimo, za to delamo. Če tega ne bi bilo, bi te ljudje v dveh letih pozabili.
Urška: Slovenci, ki vedo, da lahko pri nas naročijo obleko, bodo še vedno prišli k nam v salon. To, da v blagovnicah ponujajo kolekcije s tedna mode, se mi zdi dobro za znamke, ki še nimajo svojih trgovin. To se mi zdi pomembneje. Nekaj si je kolekcijo ogledati na modni reviji, drugo je obleko obleči, jo potipati, videti, kako se v njej počutiš ... To je čisto druga zgodba. Ta preizkus mora imeti vsak oblikovalec. Po reviji pridejo k nam naše stranke, ki imajo čisto drugačne konfekcijske številke kot manekenke. Tako lahko vidijo, kaj jim pristaja, in kaj naročijo. Ta izkušnja se mi zdi zelo pomembna za oblikovalca, saj vidiš, kako obleka funkcionira na človeku iz resničnega življenja.
Koliko časa vama vzame priprava ene kolekcije za teden mode?
Tomaž: Ko se en teden mode konča, že razmišljava o kolekciji za prihodnjega.
"Odkar smo v digitalni dobi, se pletene strukture oblikujejo s pomočjo orodij za obdelavo fotografij. Pletena struktura in digitalna fotografija sta namreč v 'žlahti'," razlaga Tomaž.
Odkar delata na takšen način, nista več sama, ampak sodelujeta z drugimi področji, kot so fotografi in druge institucije.
Koga pa vi cenite od slovenskih oblikovalcev?
Urška: Veliko jih je, ogromno. Akultura (Alenka Globočnik), Cliche, Nataša Peršuh, Jelena in Svetlana Proković, Sanja Grčić, oblikovalke iz Zoofe, tudi mlade, na primer Petra Movrina, ki zelo eksperimentira in postavlja nekaj novega ... Veliko jih je. Tudi Matic Veler, ki trenutno študira v Londonu. Vsak od nas, ki se prepusti samemu sebi, ne išče navdiha pri nekem drugem oblikovalcu in ga ne želi kopirati, je po mojem mnenju dober. Imamo ogromno takšnih svojevrstnih oblikovalcev, vsak se ukvarja z nekim svojim izhodiščem.
Kakšne se vam zdijo mlade znamke, ki so preplavile ljubljanske ulice: Frachella, Teja Jeglič, Boopacks, Viva’s project?
Urška: Super, super. Vse se mi zdijo super. Čim več slovenskega, čim več avtorskega. Ravno pred kratkim sem v nakupovalnem središču opazovala gruče turistov med kupovanjem znamk, ki jih imajo povsod po svetu. Zdi se mi super, da kupujejo tudi slovenske znamke in da pridejo v naše studie. K nam je na primer prišla neka Američanka, ki ji je bilo v ZDA všeč krilo na neki ženski, ob obisku Slovenije pa je ugotovila, da je to naše. Slovenci smo tako majhni, da hočemo biti ravno zaradi te majhnosti drugačni in posebni. Tudi mladi so zelo dobri.
So tudi precej opazni na ulici, takoj vemo, čigav nahrbtnik vidimo.
Urška: Tako je, opazi se jih. To se mi zdi prav tako pomembno. Največja težava je to, da začnemo Slovenci kopirati sami sebe. To ni v redu. A to je stanje duha, stvar značaja, stanja človeka. Tega, kaj si dovoliš in koliko si dovoliš razviti sebe. Za vse je dovolj prostora, če si samosvoj.
Kaj si želite za slovensko modo v prihodnosti?
Urška: Da bi se imeli vsi možnost preizkusiti na tujih trgih, da pokažeš, kaj delaš, da si drugačen. Midva s Tomažem se res trudiva, da takšnih pletenin ne vidiva nikjer drugje. No, trudiva se, da tako delava. Želim si, da se pokažemo svetu, saj se mi zdi, da smo še vedno zelo skromni, nočemo se vrivati ... Po drugi strani je lep občutek, če delaš tako, da daš ego na stran in delaš zgolj z občutki. Zelo pomembno se mi zdi, da nisi nadut oblikovalec.
Brat in sestra še ne vesta, kdo bo za njima nadaljeval zgodbo Draž.
Si želita svoje znanje predati naprej otrokom?
Urška: Tega še ne veva, saj trenutno nobenega to ne zanima kaj dosti. Moj Jakob je recimo zelo ponosen na to, kar delamo, a sam ne dela nič v tej smeri. Nežika, bratova hčerka, ki je stara 11 let, je sicer zelo kreativna, a ima tudi zelo rada živali. Zdi se mi, da bo šla v kako drugo smer. Ravno lani sva se začela pogovarjati o tem, kdo bo nadaljeval zgodbo najine znamke, ko je midva ne bova več. To res vzame veliko dela. Pravzaprav ne veva. Bomo videli, drugače pa bo kdo drug.
Tomaž: Meni je pomembno samo to, da moja hči najde poklic, ki ji bo v takšno veselje kot meni moj. Rad bi, da bi šla vsak dan v službo s takim veseljem kot jaz.
Koliko sta bila vidva stara, ko sta vaju začela zanimati moda in pletenje?
Urška: Jaz sem bila stara pet let, takrat me je mami naučila plesti na roke. Kasneje v osnovni šoli smo imela dekleta neko plesno skupino in sem nam sešila krilca, očetovo poročno obleko sem predelala tako, da sem jo nosila jaz. Zjutraj, ko je šla mami ob 6. uri v službo, sem tekla v šivalnico in nekaj šivala, saj mi takrat še ni pustila sami uporabljati šivalnega stroja (smeh, op. a.). To je bilo kar v meni. Ko smo imeli v šoli spet ples, je do mene prišla učiteljica in me spraševala, kako sem spletla tiste kite na puloverju (smeh, op. a.). Takrat res nismo nikjer dobili takšnih stvari.
Spomnim se, da sem za vsakega 1. novembra dobila nov pleten plašč. Mami mi ga je spletla. Moja teta je bila šivilja, ki je šivala tudi za druge. Vedno sem rada hodila k njej v delavnico in gledala, kaj reže, kaj dela … Vedno smo si prizadevali za to, da si vse narediš sam. Od kuhanja, pospravljanja, šivanja … Tako smo bili vzgojeni.
In potem ste šli na oblikovalsko šolo?
Urška: Ravno pred kratkim sem magistrirala. Nezavedna moč oblačil je bil naslov moje magistrske naloge. Ukvarjala sem se s tem, kaj pomeni oblačilo človeku, s tem, da oblačilo JE pomembno. Posvetila sem se temu, kako se počutimo čez dan, kako nam oblačilo naredi dan, da gremo lepše čez njega, da smo uspešni v tem, kar počnemo. Dokončala sem fakulteto, magisterij pa sem vpisala po prvem porodu. Zapletlo se je, saj sem imela toliko dela z otrokom, da nisem imela več energije. Zdaj pa je prišlo opozorilo, da moramo končati študij, drugače bi nam vse propadlo. Zato sem končala, sicer bi še kar odlašala (smeh, op. a).
Začetke Draža je Urška opisala v svoji magistrski nalogi.
"Paziva, da sva družbeno občutljiva. Ne govorim o domoljubju, ampak o družbi."
Torej bi rekli, da obleka naredi človeka?
Urška: Da. In človeku dan (nasmeh, op. a.).
Kako pa vi izbirate svoje vsakodnevne oprave, Urška?
Temu ne posvečam veliko pozornosti. Nosim pletenine, ki so zelo udobne. Včasih imam tudi po dva, tri dni oblečeno isto obleko. Moj dan je precej poln, opraviti moram kup stvari in ves dan je kar napet. Rada pa se tudi uredim, a pomembna mi je celotna nega, nega telesa, da se pocrkljam, zjutraj morda malo joge.
Tudi v svoji magistrski nalogi sem razmišljala o tem, kako so se naši predniki oblačili, čeprav so bili revni. Pri tem sem se naslanjala na svojo babico, ki je sicer nisem poznala. Bila je šivilja, ki je sama preživljala tri hčerke in bila res revna. Gledali so na to, ali bodo imeli kruh ali ne, na fotografijah pa je videti kot kraljica. Vedno je bila urejena, imela je veliko samodiscipline in občutka za lepoto. Sebi je vedno naredila lepo obleko, se uredila in šla v nov dan.
Je torej res pomembno, koliko vlagamo v svoja oblačila, koliko odštejemo zanje?
Urška: Mora biti vse na kupu, pomembno je tudi obnašanje človeka. Imeti mora celoten paket. Sama zelo gledam na neko srčnost, na tisti prvi občutek, na to, kako se človek obnaša. Sploh ni pomembno, katero znamko ima oblečeno, lahko ima tudi čisto brezzvezno obleko, če se v tem dobro počuti. Morda je za moj okus brez zveze, ampak on se v tem dobro počuti in izžareva to dobro počutje, zato mi bo všeč.
Tukaj ne gre za znamke, niti za investicijo, ampak za to, da vsak ugotovi, kaj mu pristaja. Nekaterim obleke pač ne pomenijo veliko, a so še vedno lahko urejeni in lepo videti. V modi namreč velikokrat pridemo do maškarade in meja se hitro prekorači.
"Nekaj si je kolekcijo ogledati na modni reviji, drugo pa je obleko obleči, jo potipati, videti, kako se v njej počutiš ..."
"Po reviji pridejo k nam naše stranke, ki imajo čisto drugačne konfekcijske številke kot manekenke. Tako vidimo, ali jim pristajajo, in jih naročijo!"
Kakšna pa se vam zdi ulična moda pri nas, v prestolnici?
Urška: Moram reči, da je zelo uniformirana, sploh pri mladih. Vsi imajo strgane kavbojke, bomber jakno, bele superge, svetleča očala ... Zdi se mi, da so zelo uniformirani, zato sem zelo vesela, če vidim koga, ki nima povsem takega sloga. Trgovinske verige zelo narekujejo trende. Zara je polna naborkov in takoj pridemo do tega, da smo spet vsi enaki. Tudi če Zara gradi na kosih, ki so posebni, jih kmalu vidiš sto in je spet vse enako.
Podobno razmišlja tudi mlada oblikovalka Mateia Kogoj, ki pravi: "Zara, to je stil Slovenk. Kloni, vsi, drug za drugim."
Rešitev proti uniformiranosti se mi zdijo majhne blagovne znamke. Vsak si lahko od ene vzame nekaj in ima to samo on ali pa pet drugih in konec. Drugače je vsega veliko. Velika težava je tudi to, da ima veliko žensk polno omaro vsega, a nimajo kaj obleči. Morda si ne vzamejo časa in ne pregledajo oblek ali pa imajo polno enakih kosov, ki jim ne dajo nič. To je tako, kot so rekli Indijanci za belce, in sicer da bodo imeli polne krožnike hrane, a nič za pojesti. Zdi se mi, da se pri oblekah to velikokrat zgodi. Kupiš deset majčk po 20 evrov, vsakič, ko ji oblečeš, pa ne veš, kaj bi oblekel zraven. Mogoče bo z dobrimi nameni in lepo energijo neki oblikovalec en kos naredil samo za vas, to pa je treba ceniti.
Urška je bila stara pet let, ko jo je mama naučila plesti na roke.
"Zjutraj, ko je šla mami ob 6. uri v službo, sem tekla v šivalnico in nekaj šivala, saj mi takrat še ni pustila sami uporabljati šivalnega stroja (op. a.)."
Tomaž, od kod pa vidva črpata navdih, da sta tako drugačna?
Odkar smo v digitalni dobi, se pletene strukture oblikujejo s pomočjo orodij za obdelavo fotografij. Pletena struktura in digitalna fotografija sta namreč v "žlahti". Zanka in piksel, to je eno in isto. Odkar delava na takšen način, nisva več sama, ampak lahko sodelujeva z drugimi področji, kot so fotografi, lahko sodelujeva z drugimi institucijami, na primer z biološkim inštitutom za ohranjanje naravne dediščine Lutra. Oni merijo "zdravje" Ljubljanice s koncentracijo mikroskopskih alg diatomej. Ko te diatomeje okamnijo, jih opazujejo pod mikroskopom in iz tega sva midva naredila kolekcijo.
Eden od navdihov so bila tudi drevesa, pri čemer je šlo za opazovanje dreves pred katastrofo z žledom in po njej. Še preden se je začela katastrofa, so drevesa nekako opozorila na to, da se bo nekaj zgodilo. Jaz sem jih začel fotografirati kakšen mesec prej, med katastrofo in po njej. Iz tega je nastala kolekcija Drevesa. Sodelovali smo tudi z društvom za popularizacijo matematike Mathema, kjer matematično formulo opazujejo kot grafično umetnost, iz teh matematičnih formul pa smo naredili kolekcijo. Paziva, da sva družbeno občutljiva. Ne govorim o domoljubju, ampak o družbi.
Urška o vsakodnevni opravi ne razmišlja preveč ...
... včasih ima tudi dva ali tri dni oblečeno isto obleko, pravi.
Urška, pred leti ste oblekam dodali čevlje, pravzaprav superge. Od kod ideja zanje?
Pred štirimi, petimi leti smo delali kolekcijo Diatomeja in prišli do čevljev. Ti so za oblikovalca vedno težava. Ukvarjaš se s tem, kdo jih bo naredil, za modno revijo si vsi izposojajo čevlje, midva pa sva si res želela narediti svoje čevlje. Potem je prišel Tomo v studio s supergami Alpina, ki so se mi zdele res dobre. Predlagala sem, da bi jih kar poklicala in vprašala za sodelovanje. Midva sva vedno rada nosila superge, a še nisva naredila svojih. Poklicala sva jih in bili so za. Naredili smo nekaj čevljev z visokimi petami z rezano čipko in prve pletene superge.
Nekaj blogerk se je zgražalo, češ, kaj se gremo. Menile so, da te superge sploh niso videti dobro, čez 14 dni pa je Chanel prvič predstavil visoko modo s supergami.
Superge v sodelovanju z Alpino so velik hit ...
... z njimi pa so prehiteli celo Chanel.
Ste bili pred Chanelom?
Urška: Srečo smo imeli (nasmeh, op. a.). Če bi jih predstavili malo kasneje, bi bilo videti, kot da smo jih kopirali, tako pa smo imeli veliko srečo. Tudi oni so takrat prvič predstavili superge iz blaga. Od takrat delamo kolekcijo superg dvakrat na leto. Moram reči, da so to res kakovostni čevlji, ki jih ljudje res radi nosijo. Ravno pred kratkim sem v nekem lokalu videla žensko v najnovejšem modelu.
Čutite posebno veselje, ko vidite človeka, ki nosi vašo znamko?
Urška: Nekaj časa mi je bilo to v breme, ker sem si vedno želela, da bi kaj naredila drugače. Z leti, ko postaneš drugačen človek in bolj sprejemaš stvari, dojameš, da si tukaj zato, da bodo ljudje to nosili. Oblikovalci smo v službi ljudi in oblačila delamo za ljudi, ne zase. Najprej seveda delaš iz svojih vzgibov, ampak jaz vedno mislim na človeka, ko delam obleko. Zelo rada delam po naročilu, ker točno vem, kakšna ženska bo to nosila. Pove mi svoje pomanjkljivosti, prednosti, jaz pa to vključim. To mi je zelo všeč.
Ponosna sta na svojo znamko in mislita, da bi bila babica Marija tudi.
Mislite, da bi bila babica ponosna na vaju in znamko Draž?
Urška: Mislim, da bi bila zelo ponosna. Kot mi je povedala moja mama, je imela rada študirane ljudi. Všeč bi ji bilo, da smo iz tega nekaj ustvarili, ne samo šiviljstvo, ampak nekaj več. Morda bi ji bilo všeč tudi to, da teme in navdih izbirava tako, da se povezujeva z drugimi umetniki.
Preberite tudi:
1