Intervju: Urša Drofenik

Njeno ime je sinonim za veličastno oprijete večerne obleke. Urša oblači številne znane Slovenke in Slovence, nazadnje pa smo njeno stvaritev lahko občudovali na Rebeki Dremelj na evrovizijskem nastopu v Beogradu. Kdaj ste začeli šivati in ustvarjati svoje prve kreacije? Kdaj ste se zavedli, da je oblikovanje poklic, ki ga želite opravljati vse življenje? Če izpustimo, da sem delala oblekice za Barbike, sem začela šivati in krojiti v četrtem razredu osnovne šole. Takrat sem namreč pela solo na različnih prireditvah in sem si sama izdelovala obleke za nastope. To je v tebi, samo najti moraš svoj skriti talent in ga razvijati.

Od kod črpate ideje? Je prej ideja in potem blago ali obratno? Pri meni je največkrat tako, da je najprej blago, ki mi je všeč, nato pa razmišljam, kaj iz njega narediti. Včasih se moraš blagu prilagoditi. Ravno danes sem imela takšen primer − nekaj sem si zamislila in naredila skico, kakšna naj bi bila obleka, nato pa sem ugotovila, da zamišljeni kroj ne ustreza izbrani čipki, zato sem se prilagodila blagu in spremenila kroj, da bo obleka res prava.

Ali je bila obleka Vinska kapljica tista, ki vas je naredila prepoznavno v Sloveniji? To je bila zame res odskočna deska, tukaj se je začelo. Takrat sem tudi vedela, da je to res pravo in da sem se prav odločila. Če je tvoje delo potrjeno, potem veš, da si na pravi poti, in tako sem vedela, da bom od takrat naprej oblikovala zgolj večerne obleke.

Vašo zelo drago obleko je leta 2007 nosila miss Avstrije, Christine Rainer. Kaj je bilo na tej obleki tako dragocenega, da je njena vrednost ocenjena na 40.000 evrov?

Ta obleka je približno ovrednotena na toliko, drugače je vredna še veliko več. Bistvo te obleke je v idrijski čipki. Celoten korzet je klekljan iz idrijske čipke in na obleki je več kot 80 rož v petih velikostih. Ena roža se je klekljala od 15 do 22 ur, celoten korzet se je klekljal več kot tri mesece. Ta obleka se je delala eno leto, zato je toliko vredna. Idrijska čipka je naša kulturna dediščina, zato se mi zdi škoda, da bi jo zanemarili in bi izumrla. S to obleko imam še velike načrte, o katerih še ne bi govorila.

Kako to, da so Avstrijci izbrali vašo obleko? Obleka je bila narejena za slovensko miss. Pri nas je bil natečaj, izbrali so drugo obleko. Po eni strani je bilo dobro, da me niso izbrali, saj sem iskala naprej. Nisem želela, da ta obleka ostane v omari, zato smo jo ponudili nekaj državam, vse so bile zainteresirane. Odločila sem se za Avstrijo, ker je blizu in je zame poslovno zelo aktualna.

Ali imate menedžerja, ki vam išče delo v tujini in doma? Trenutno sem za vse sama. Menedžer je nujno potreben, saj se mora oblikovalec posvetiti oblikovanju in proizvodnji, tako da nujno potrebuje nekoga, ki ureja druge zadeve. Iščem nekoga, čeprav je težko najti pravo osebo.

Vas mika tujina? Zagotovo. Zdaj že delamo na Dunaju. Tam sem zelo zadovoljna, saj dobro prodajamo svečane obleke.

Ali je Slovenija premajhna za prodajo svečanih oblek? Premajhni smo in premalo je prireditev, na katerih bi nosili večerne obleke. Če pogledamo podelitev viktorjev, je res sramotno, da premalo dajo na obleko. Vendar bi morali, če hočejo prireditvi dvigniti raven.

Sledite modnim trendom? So modni trendi opazni v vaših kolekcijah? Pri večernih oblekah je to popolnoma drugače. Obleka, ki sem jo naredila pred tremi leti, je lahko še vedno aktualna. Trende moraš spremljati, a pri večernih oblekah se le ne spreminjajo tako zelo.

Ali se kdaj udeležite modnih revij visoke mode v tujini? Na teh revijah me žal ni, saj moraš dobiti povabilo organizatorja. Bi si pa zelo želela biti tam.

Katere materiale najraje uporabljate pri svojem delu? Čisto različno. Lahko je poliester, lahko je svila, karkoli, samo da je kakovostno. To je podobno kot sadje. Imaš na primer ananas, ki je najboljše kakovosti in ananas slabše kakovosti, a je še vedno ananas. Tako je tudi pri svili, ki je lahko prvovrstna ali pa tretjerazredna. Material mora biti kakovosten. Tudi svila je lahko zanič.

Kdo je vaš vzornik med oblikovalci? Vzornika nimam, so mi pa všeč Valentinove kreacije.

Vam je kakšna modna prestolnica še posebej pri srcu? Vsako mesto ima svoj čar. Nimam pa posebnega mesta, ki bi mi bilo bolj pri srcu.

Se mesta razlikujejo po modnih trendih? Razlike seveda so. V New Yorku mi je bilo na primer zelo smešno, da so sredi zime, januarja, ko je bilo zunaj zelo mrzlo, da sem bila jaz v puhovki in kapi, ženske nosile čeveljčke brez nogavic, zraven pa debel plašč in kučmo na glavi. Noge so imele gole, zgoraj pa zimska oblačila. Meni je to smešno. Ali pa je imela ženska odlično obleko, zraven pa čudne cokle. Ta posebni način oblačenja mi je smešen, a je zanimivo videti.

Se obleke, ki si jih zamislite v glavi, zelo razlikujejo od tistih, ki jih dokončajo vaši prsti? Ja, se zgodi, da si nekaj zamislim, a je potem dolgočasno ali čudno. Nato toliko časa tuhtam, da naredim nadgradnjo in je še boljše, kot sem imela prej v mislih.

Lani aprila ste v veleblagovnici Nama odprli svoj novi prodajni kotiček »Corner UD«. Tu sta predstavljeni posebni liniji »pret-a-porter« in »atelier«. Komu sta namenjeni?

Zamislili smo si linijo za poslovne ženske, a se je izkazalo, da je povpraševanje drugačno in smo se usmerili samo na večerne in koktajl obleke. »Pret-a-porter«, bela etiketa, pomeni, da je model konfekcijsko narejen, kar pomeni, da se lahko večkrat ponovi. Črna etiketa, »atelier«, pomeni unikat ali pa izdelano po meri. Zlata etiketa pa je Urša Drofenik Haute Couture, kar pomeni, da je veliko ročnega dela, da so materiali dragi in da gre za višji cenovni razred. Tudi svetovni oblikovalci imajo več linij.

Kaj lahko potencialne stranke najdejo v vašem modnem ateljeju v Rogaški Slatini? Tam imam tudi delavnico, zato sem največkrat tam. V Ljubljani sem le ob določenih dnevih in urah. Če stranke želijo, da jim naredim kaj na novo, morajo priti v Rogaško Slatino, saj imamo tam skladišče, kjer si izberejo blago, tam naredim skico in vzamem mere. Na ponovno merjenje pa lahko pridejo tudi v Ljubljano.

Zadnja leta se pojavljajo ogromne težave v tekstilni industriji − odpuščanje ljudi, uvoz tekstila iz Kitajske … Ali tudi vi čutite te težave?

Mene je strah samo tega, da ne bo več šivilj. Ni več vpisa v šole. Kdo bo delal za nami? Zdi se mi grozno, če bo šlo tako naprej. Mlade šivilje ne vidijo perspektive, pri nas pa je. Vsa mala podjetja, kot je recimo naše z 18 zaposlenimi, imajo lepo prihodnost. Če bo šlo tako naprej, se bomo še širili. Težava so velika podjetja.

Letos smo po letih nestrpnega pričakovanja tudi v Sloveniji dobili prvi pravi teden mode, BMW Art & Fashion Week. Ali je v Sloveniji dovolj modnih dogodkov, kjer se lahko oblikovalci predstavite slovenskemu občinstvu? Dejansko nas vabijo vsepovsod. Jaz pa pogrešam dobre, kakovostne revije − teh je zelo malo. Krasno je, da so naredili ta modni teden, in upam, da bo postal tradicionalen.

Ali obstaja kreacija, na katero ste še posebej ponosni? To je ta obleka iz idrijske čipke. Bila je zelo velik projekt in nanjo sem res ponosna.