Zvezdica Zaspanka je dopolnila 60 let

Ena najbolj priljubljenih slovenskih lutkovnih predstav danes praznuje 60 let, ob tej priložnosti pa bo danes zvečer v Ljubljano prišla tudi kopija izvirne Zvezdice Zaspanke, ki jo sicer hrani Lutkovni muzej Sergeja Obrazcova v Moskvi.

Zaspanka zvezda, ki je odpotovala v Moskvo Zvezdica Zaspanka je edina slovenska lutka, ki jo hrani znameniti moskovski muzej. Tam domuje od leta 1957, ko si je Sergej Obrazcov v Ljubljani z navdušenjem ogledal predstavo in jo v spomin na dogodek v domovino odnesel kot darilo. "Naši dragi tovariši, srečni smo, da smo videli vašo prekrasno predstavo, v kateri je toliko resnične domiselnosti in okusa. Kako lepo bi bilo, če bi prišli k nam v Moskvo!", so njegov zapis zabeležili v gledališkem listu ob 10-letnici delovanja gledališča. Čeprav to takrat ni bila praksa, je Mara Kralj zanj naredila dvojnico, ki je še danes razstavljena v tem muzeju.

Ruska dvojnica edina preživela požar Dvojnica Zvezdice Zaspanke je tudi edina, ki je preživela požar, ki je v lutkovni delavnici izbruhnil leta 1972. Takrat so zgorele lutke in scenografija dveh predstav, Sinje ptice, ki jo je likovno zasnoval France Mihelič in Zvezdice Zaspanke. Med letoma 2006 in 2008, ko so predstavo ponovno oživili, so na podlagi skic in filma, ki so ga posneli leta 1965, rekonstruirali predstavo, ki je od sezone 2008/2009 imela 162 ponovitev ter 16.470 obiskovalcev in obiskovalk.

Kot nam je povedala umetnostna zgodovinarka Nadja Ocepek iz Lutkovnega gledališča Ljubljana, je bila Zvezdica Zaspanka predstava, s katero je takratni direktor in umetniški vodja Mestnega lutkovnega gledališča, Jože Pengov, slovensko lutkarstvo umestil v evropski prostor. Lutkarstvo se je na Slovenskem namreč takrat šele formiralo, dolgo časa ni imelo svojih prostorov in je pod imenom Mestno lutkovno gledališče delovalo na dveh lokacijah: marionetni oder je bil na Levstikovem trgu, oder ročnih lutk pa na Resljevi ulici.

Od medvojnega lutkarstva za odrasle k pravljičnim lutkam za otroke Prav marionetni oder je bil tisti, na katerem so se začele uprizarjati predstave, drugačne od tistih med vojno, ki so bile večinoma propagandno naravnane. Pod Pengovovim vodstvom so se začele uprizarjati pravljice, namenjene bolj otrokom kot odraslim, lutke so postale manj realistične, lutkovno gledališče pri nas pa je postalo poetično.

Na oder se je Pengov trudil postavljati predvsem besedila slovenskih avtorjev, saj so se pred tem, kot nam je povedala Tjaša Tomšič iz Lutkovnega muzeja, uprizarjala predvsem besedila čeških, nemških in italijanskih avtorjev.

Večna zgodba o srčnosti Zvezdica Zaspanka Frana Milčinskega Ježka, ki je leta 1952 najprej zaživela kot radijska igra, je bila zato v vseh pogledih v skladu z novimi programskimi težnjami slovenskega lutkarstva pri nas, brezčasna zgodba o Zvezdici, ki vedno zamuja v službo, zaradi česar jo Boter Mesec pošlje na Zemljo, kjer razbojniku Ceferinu pomaga najti srce, pa je še danes med bolj priljubljenimi.

"Zgodbe o tem, da moramo biti srčni in dobri do ljudi, se moramo spomniti tudi danes, ko, vsaj v zadnjih mesecih, nismo tako strpni do ljudi, kot bi lahko bili," je na brezčasnost Zvezdice opozorila Nadja Ocepek.

Zgodba je sicer s priredbami dobila nekaj manjših popravkov, še danes je v duhu vrednot iz 50. let prejšnjega stoletja kaznovana, ker zamuja v službo, le stavek "Kazen mora biti, kazen je vzgojna" se v novih izvedbah ponovi nekoliko manj pogosto kot pred 60 leti.

Telepatsko sporazumevanje med animatorjem in recitatorjem Zvezdica Zaspanka je posebnost tudi v tehničnoizvedbenem smislu. Posebnost slovenskega marionetnega gledališča oziroma ljubljanske marionetne šole je v tem, da so animatorji, torej tisti, ki lutke premikajo, in recitatorji, tisti, ki lutkam dajo glas, ločeni.

"Animatorji so bili zaradi prostorskih omejitev na mostičku nad odrom, medtem ko so bili recitatorji pod odrom. Jože Pengov je trdil, da s tem dosežemo najvišjo stopnjo specializiranosti, torej da se vsak lahko posveti svoji veščini," nam je povedala Tjaša Tomšič, ki dodaja, da so se takrat oblikovali tudi recitatorsko-animatorski pari, ki so sčasoma komunicirali že skoraj telepatsko.