Vsak gospodar bi razumel, da se paradnega konja pusti še nekaj časa dirkati

Mednarodna uveljavljena dirigentka Karmina Šilec je z zborom Carmina Slovenica postala eden od najbolj prepoznavnih slovenskih izvoznih artiklov, za kar je pred dnevi pri predsedniku Slovenije Borutu Pahorju prejela srebrni red za zasluge. Dekliški zbor, ki ga vodi že 25 let, je pod njenim vodstvom razvil nove izrazne oblike, združil vokalno in instrumentalno glasbo z dramskimi prvinami, gibanjem in vizualnimi učinki. Odrske produkcije zadnjih let, kot so Placebo, Prošnja za besede, Spixody, Rusalke, Perspektiva Vzhod, Miracles, CS Light, Scivias, Vampirabile, Stripsody, Iz veka vekov ..., Navpične misli, Prasonata, Slovenski zvoki in Adiemus, so nagrajeni projekti, izvajani na mnogo mednarodnih festivalih in predvajani na EBU in Eurovision. Ugled njenega dela potrjujejo številni koncerti po vsem svetu kot tudi nagrade Prešernovega sklada in prestižna mednarodna nagrada Mednarodnega gledališkega inštituta (International theatre institut – ITI) na tekmovanju New music theatre. S predstavo Toksični psalmi je v New Yorku znova osupnila poznavalce in glasbene sladokusce ter z vrhunsko celostno umetnino znova potrdila sloves ansambla.

Predsednik RS Borut Pahor vam je pretekli teden podelil srebrni red za zasluge za izjemen ustvarjalni prispevek k slovenski in mednarodni kulturi. Ob prejemu nagrade ste rekli, da je priznanje prav posebno. Kaj je tako posebnega? Posebno je zato, ker ni neposredno povezano s projektom in ni odličje s tekmovanja, ampak je državno odlikovanje za vztrajanje na vrhunski umetniški ravni in je odlikovanje, ki je namenjeno vsem generacijam, ki so sodelovale v tej dolgi zgodovini.

V obrazložitvi nagrade so v vas prepoznali dober izvozni artikel. Ta termin je nenavaden, a drugega žal nimamo v besednjaku. Z veliko gostovanj, ki jih imamo, lahko Carmino Slovenico (CS) opišemo s tem terminom. V zadnjih letih smo bili res na mnogo najimenitnejših umetniških festivalih po vsem svetu in ker gre za ugledne festivale, je ta trditev res lahko resnična. Biti v družbi največjih umetnikov je prestiž in pohvala.

Še vedno odmeva vaš nastop v New Yorku, vaša predstava Toksični psalmi. V New York Timesu so bili nad predstavo tako navdušeni, da upajo, da boste redni obiskovalec New Yorka. So že prišla nova povabila? Kritiški zapisi v medijih niso hkrati tudi povabilo kakšnega producenta, res pa je tudi, da je od nastopa minil le mesec. Po nastopu je nekaj povabil že prišlo, a je to dolgotrajen proces, vsa gostovanja se načrtujejo za dlje časa naprej. Upam, da bo ta opis postal resnica, saj smo se v New Yorku zelo dobro ujeli. Imeli smo dober stik z občinstvom in z vsem konceptom ter infrastrukturo festivala. Všeč mi je bila njihova preciznost. Veselila bi se vrnitve.

Vse recenzije predstave hvalijo vaš profesionalizem na odru. Kar so opazili mediji, je bil umetniški rezultat obdobja predpriprav. Vesela sem, da je bilo to, kar smo zasnovali, dobro sprejeto v tem zahtevnem okolju, ne nazadnje je New York središče vsega, kar se dogaja na različnih poljih. Razvajeni so glede tega, kar prihaja v mesto in kaj si lahko privoščijo. Te kritike, kot so primerjave z velikimi imeni, so izjemne pohvale za nas, ki prihajamo iz produkcijsko in finančno podhranjenega okolja. Zato je ta presežek so mogoče večji fenomen.

Zanimivo je, da so vas mediji pograbili, že preden ste sploh nastopili. So vas pograbili tudi zaradi predstave, ki govori o tem, da se vse, kar ustvari človek, lahko obrne proti človeku samemu, če se uporablja brez spoštovanja do življenja? Nekako je sovpadlo z letošnjim napadom na uredništvo tednika Charlie Hebdo. Projekt je imel specifičen vsebinski kontekst, ki je po naključju sovpadel tudi s tem dogajanjem. Mislim pa, da politična angažiranost predstave ni bila tista, ki je pritegnila pozornost, saj v trženjskih najavah tega nismo poudarjali. Mislim, da so bili pomembni predhodne reference v različnih najboljših časnikih in promocijski material.

Ob vseh teh pisanjih tujih medijev in o odmevnosti sploh zadnje predstave ste res slovenski fenomen. Če ob podobnih uspehih športnike doma pričakajo množični sprejemi, kakšni so sprejemi, ko pride v Slovenijo najboljši kulturni izvorni artikel? Biti umetnik ni tako popularno kot biti športnik. Mislim, da sprejem pri vrnitvi domov ni primerljiv s športnimi, je bil pa vseeno zelo nadpovprečno lep. To so neprimerljive stvari, ker se ljudem ob spremljanju športa sproščajo neki drugačni hormoni in je to tisto, k čemur se želijo vračati. Podobno tudi pri pop glasbi, ki igra na podobne odzive v človekovem telesu. Bolj boleči so sprejemi v drugem smislu. Bolj namreč boli, ko padeš v realnost preživetja, ki je bolj problematična. Šok je bil ob vrnitvi, ko smo premlevali, ali bo v domačem okolju ostalo še kaj sredstev za področje kulture. Ti trdi pristanki so veliko hujši kot pa količina medijske pozornosti.

Tudi s finančnimi prilivi se pokaže, kako cenijo vaše delo. Kakšno je vaše sodelovanje z mariborskim županom? Tukaj sta dve polji sodelovanja. Mestna občina Maribor ni naš edini financer, ministrstvo za kulturo je naš enakovredni partner. Moram dodati, da sponzorskih sredstev ni več. Obljube, da bomo obdržali neke finančne okvire, ki so bili dani že v prejšnjem stoletju, so zavajajoče. Ker naša težava ni, da bi obdržali sredstva, ki smo jih imeli lani, saj jih je bilo premalo že lani.

Težava je, da bi morali takšno dejavnost profesionalizirati, ne več delovati v okviru društva. Treba je narediti kakovosten preskok in ugotoviti, ali nekdo že ustreza profesionalnim standardom. In če CS še zmeraj živi na društveni ravni, nekaj ni prav. Zagotovila župana in ministrice so vzpodbudna, ker bi se lahko zgodilo, da tudi tega bi ne bilo, ampak že nekaj let bijemo bitko. Ali želimo CS v Sloveniji sploh imeti? Vsak gospodar bi razumel, da se paradnega konja pusti še nekaj časa na paši in predvsem v dirki, ne?

Ne nazadnje CS lahko dela tudi v tujini? CS je koncept, ki ga v tem obdobju poosebljam jaz, lahko bi delala tudi v tujini in vzpostavila vse te projekte s kom drugim kje drugje. Ampak o tem kdaj drugič.

Kaj se dogaja z dekleti, ko končajo udejstvovanje pri CS? Se pozneje še ukvarjajo z glasbo, jim sledite? Seveda smo zelo povezani in jim sledim. Že izbor pri meni ni izključno v glasbenem smislu, ampak jih izbiram tudi glede na njihov značaj, osebnost. Želim zbrati takšne značaje, ki so dovolj vztrajni, podjetni, ustvarjalni, zanimivi, prilagodljivi. Zato pozneje tudi izberejo poklice, ki niso povezani z glasbo. A vseeno je med mojimi nekdanjimi učenkami kar nekaj svetovno znanih opernih pevk, kot so Sabina Cvilak, Bernarda Bobro, Urška Breznik in Zvezdana Novaković.

Na vaši strani na Facebooku sem opazila, da imate avdicijo za nove članice. Kaj iščete pri njih? Pri vpisu za mlajše zasedbe se kriteriji skozi leta malce spreminjajo. Če bi imela večji izbor, bi bili moji kriteriji zahtevnejši. Slovenija je majhno okolje, a vseeno moram poudariti, da se na vaje pripeljejo tudi iz Škofje Loke in Ljubljane, nismo vezani samo na Maribor. Kriterij, ki ga iščem pri novih pevkah, je kombinacija glasbenega in osebnostnega.

Če imajo manjši zbori vaje enkrat ali dvakrat na teden, kolikokrat pa imate potem vaje pri vašem sestavu? Vsak dan? Niti ne. Zanimivo vprašanje, ker si mogoče marsikdo tako predstavlja delovanje našega zbora. Naše vaje so dvakrat na teden, kar je pri slovenskih zborih pravilo, vaj ni bistveno več, razen pred večjimi gostovanji in projekti, takrat pa se srečamo bistveno večkrat. Veliki projekti dvignejo motivacijo in je treba narediti več. A vsaka naša minuta vaje je zelo preračunljivo vodeno delo in je izkoriščena do konca.

Opazila sem, da ste v več intervjujih nakazali, kako vas moti razmišljanje, da je sodelovanje pri vašem zboru osebno žrtvovanje deklet. To me zelo moti. Sodelovanje v CS ni žrtvovanje, ampak velik privilegij, da imaš dar in da živiš ravno v tem okolju, kjer ta možnost obstaja. Žal mi je, da ljudje premalo vidijo pozitivne stvari in v njih uživajo. Preveč smo kritični do vsake pore našega življenja. Mislim, da je CS kakovosten način preživljanja prostega časa. Sta pa naša lenoba in udobje, ki nam ga takšen razmeroma udoben način življenja ponuja, kriva, da se nam že skoraj vse zdi manjši napor. Večkrat sem delala na različnih koncih sveta, kjer so se na moje ure pripeljali iz zelo odročnih koncev. Pri nas ne opaziš takšne podjetnosti. V ZDA se do službe vozijo tudi po dve uri, pri nas pa je življenje udobno in prehitro rečemo, da je nekaj žrtvovanje.

Dekleta v najstniških letih se tudi s pomočjo vašega zbora naučijo delovnih navad in reda, kar jim pozneje pride prav. Način razmišljanja in delovanja je jasno vzpostavljen. Nekatere delovne navade se priučijo, gre tudi za treniranje odpovedovanja nekaterim svojim muham, saj se moraš prilagoditi kolektivu. Dandanes nimamo več kolektivnih izkušenj, samo še nekaj športnih disciplin, sicer je vse usmerjeno v individualnost. A v življenju prej ali slej pristanemo v neki skupnosti in če smo navajeni na interakcije z ljudmi, je to zagotovo dobra veščina. Mislim, da pri nas punce pridobijo veliko neglasbenih veščin, enako kot pri športu, kjer pridobijo trdoživost in tolerantnost, vztrajnost.

Kako izberete temo predstave? Je to dolgotrajen proces? Zelo. Včasih je vzgib kakšna glasbena kompozicija, ki mi je všeč, potem pa okoli nje poiščem nekaj drugega. Vedno pogosteje pa je neka tema, ki me zanima, nekaj, česar ne poznam, nekaj, kar mi ni znano, kar me vznemirja. Potem nekaj let raziskujem, si napravim neke škatlice, zbiram, mečem v škatlico. Najtežji del je izbrati eno temo glede na to, da je ansambel samo ženskega spola in je generacijsko hermetičen. Tako smo pri morebitni tematiki bolj omejeni. Zato je težje najti nekaj, kar bi lahko v tej generaciji z žensko energijo dovolj suvereno prenesli, ob tem pa se ne gibljemo v nekem idiličnem sveti vil, kar dekliškost pomeni za marsikoga.

V eni izmed recenzij so kritiki opazili in pohvalili, kako lahko ti nežni dekliški glasovi privabijo iz sebe močne glasove, krike. To je dolgotrajen proces. Moj koncept choregie ima pet elementov, ki ves čas delajo vzporedno, velikokrat tudi nevede. Podobno kot če uporabim prispodobo kiparjenja. Na nek način kiparim z vsako izmed svojih izvajalk, odmikam vse njene ovire, predsodke, zadrege in strah.

To je dolgotrajen proces, ki traja, tudi ko nismo na vajah, ko potujemo. Zato se lahko nato v nekem trenutku zgodi takšna kulminacija. Se pravi ob osmih zvečer, ta dan v tej dvorani, ko je koncert. To ni nekaj, kar se zgodi samo po sebi. Gre za to, da smo med seboj zelo dobro mentalno uglašeni. Ta občutljivost za "team building" je med mojimi pevkami zelo visoka, uglašenost s skupnimi cilji, z vsem, kar gradi ansambel.

Dekleta za tisto uro predstave puščajo osebne težave daleč za seboj. Tako je. Oziroma lahko imaš osebne težave, a moraš imeti tako streniran um in čustva, da lahko stvari izpelješ. Konec tedna gremo na velik festival v Moskvo in če ne bi bile stvari utrjene že zdavnaj pred tem, potem ti mladi ljudje teh profesionalnih pritiskov ne bi zdržali.

CS je način življenja. Da, mislim, da je. Je posebna izkušnja, ki presega zgolj glasbeno izkušnjo.