"V koži pesnice se počutim zelo dobro"

Šestintridesetletni Krčanki nagrada ni prinesla le – za literarni svet nenavadno visoke nagrade – 12 tisočakov (bruto seveda) –, temveč tudi izid nagrajenega romana Igranje, ki vas bo na knjižnih policah čakal že marca letos. Stanka je rojena v Brežicah, danes živi v Krškem. Čeprav se spominja, da v ožjem družinskem krogu razen pokojnega strica Vinka Hrastelja, sicer igralca v Drami, umetnikov ni bilo, je prepričana, da v njihovi družini nadarjenosti ni primanjkovalo. "Zametki za likovno nadarjenost so pri moji mami, čeprav to zanika. Če bi razvijala talent, bi lahko bila izjemna slikarka, oče pa bi bil lahko mistik," je prepričana. A želje po tem nista nikoli izrazila, tudi časi so bili precej drugačni kot danes. "Starši so od otrok pričakovali, da po končani osnovni šoli čim prej poskrbijo zase, se čim prej zaposlijo."

Od likovnega do literarnega izražanja "Že kot otrok sem si želela postati slikarka. To je bila zame edina opcija," se spominja prvih življenjskih ambicij, a težava je nastala, ker že od otroštva zelo slabo prenaša poraze. "Ko je napočil čas za sprejemne izpite, jih zaradi strahu pred neuspehom sploh nisem opravljala. Nikoli. Ta strah sem doživela kot poraz in takrat povsem zamenjala svoj način izražanja. To je bila ena najbolj premišljenih stvari v mojem življenju. Likovno umetnost sem tako zamenjala za literarno oziroma poezijo." In od kod ravno poezija? "Oče je poznal ogromno slovenskih pesmi. Ko sem bila majhna, mi je neprestano recitiral Prešernovo Vrbo in Aškerčevo Čašo nesmrtnosti ter me tako povsem mimogrede in nehote zastrupil s poezijo."

"V koži pesnice se zelo dobro počutim" Stanka Hrastelj je samozaposlena v kulturi kot pesnica in, kot pravi, se v tej koži izredno dobro počuti. Do zdaj je izdala dve pesniški zbirki. Leta 2005 je pri založbi Goga izšla njena zbirka pesmi z naslovom Nizki toni, dve leti pozneje pa pri Študentski založbi še zbirka Gospod, nekaj imamo za vas, v kateri se je prvič lotila obravnave očetovega spopadanja s shizofrenijo. "Takrat sem se znašla pred velikim izzivom – naj pišem o očetovi bolezni ali ne. Urednik Študentske založbe Aleš Šteger mi je svetoval, naj o tem pišem, nato pa razmislim, ali bom besedilo objavila ali ne."

"Igranje" kot življenjepis očetove shizofrenije S problematiko shizofrenije se je ukvarjala tudi v že omenjenem nagrajenem romanu Igranje. Roman je intimni dnevnik 30-letne Marinke, ki izgubi službo in ne ve, kako naprej. Roman, ki je pisan v prvi osebi – "ker sem pač ženska in ker mi je tako lažje" – je osebna izkušnja Hrasteljeve in neke vrste življenjepis očetove bolezni. "Oče je bolehal za paranoidno obliko shizofrenije, ki je izbruhnila, ko sem bila v najobčutljivejših, pubertetniških letih, natančneje v tretjem letniku srednje šole. Z očetom sva bila že od otroštva zelo tesno povezana, vedno mi je bil za zgled. Kar naenkrat sem zaradi te bolezni izgubila velikega, močnega, ponosnega očeta, ki se je čez noč spremenil v nekoga, ki mi ni pustil iti v šolo, saj se je bal, da bi me tam ubili, namesto pogovora sva si sporočila pisala na lističe, saj je bil prepričan, da so povsod po stanovanju nameščeni mikrofoni in da nam prisluškujejo. Tako je bilo v najekstremnejših primerih. Ves čas pa je na vsakem koraku prepoznaval zarote. Bal se je, in mi domači z njim, da strahu nekega dne ne bo mogel več obvladovati in da bo naredil samomor. Vsi v družini smo se trudili, da bi mu bili v oporo, kolikor bi se le dalo, če ne drugače, vsaj s fizično bližino. Z očetom sva se imela zelo rada in nemogoče bi bilo, da me ti dogodki ne bi zaznamovali."

Vsak izdelek gre skozi grob kritiški aparat Stanka danes strah pred porazom kroti s samokritičnostjo. "Dokler nisem maksimalno zadovoljna, stvari ne dam od sebe. Vsak izdelek gre skozi moj grob kritiški aparat. Tudi komisija modre ptice je kot kakovost mojega romana izpostavila ravno njegovo izdelanost. Lahko da je bil kateri od finalistov boljši, a moj je bil najbolj izdelan."

Njen skok v prozne vode je bolj kot ne spontano naključje. "Zgodil se je povsem spontano. Zadnje čase so moje pesmi postajale vse bolj in bolj podobne prozi. Sam način in metode pisanja so bili tudi pri pisanju romana Igranje podobni pisanju poezije, kar pomeni, da sem ogromno časa vlagala v zven vsakega stavka, v kombinacijo in menjavo besed. Veliko je bilo črtanja odvečnega 'mesa'."

"Teologija je našla mene" Tako kot je nenavadna in zanimiva Stanka osebno, je nenavadna in zanimiva tudi njena izbira študija. Naključje je hotelo, da se je zaradi statusa študenta vpisala na teološko fakulteto in tam tudi ostala. Na vprašanje, kako je našla teologijo, je kratka: "Teologija je našla mene. Vpisala sem se zaradi statusa in ker sem se v študij zaljubila, tam ostala." Prednost študija teologije vidi v poglabljanju v snov. "Določene teme smo obravnavali v globino, po več plasteh in vsako od njih temeljito."

"Nagrade so eden od aparatov, ki dobro ločijo od še boljšega ali izjemnega" Delo Stanke Hrastelj je do zdaj poželo že več priznanj. Leta 2001 je postala najboljša mlada pesnica festivala mlade literature Urška, leta 2005 prejela nagrado 21. slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec in dve leti pozneje postala še vitezinja poezije pesniškega turnirja 2007. "Nagrade so pomembne, tako kot je v življenju pomembno, da imamo praznike," pravi. "Nagrade so eden od aparatov, kjer se ne loči seme od plev, temveč dobro od še boljšega ali izjemnega."

In kam je "modro ptico" zaneslo v teh dneh? Stanka Hrastelj se trenutno mudi v Črni gori, kjer se v pisateljski rezidenci Plime poskuša teoretično podkovati v predelavi romana v scenarij za film in se nato tega lotiti tudi v praksi. Nad idejo jo je navdušila prijateljica iz domačega kraja, režiserka Rahela Jagrič. "Ne vem, kako mi bi šlo od rok. Morda sem si zastavila zalogaj, ki mu ne bom kos, zato imam precej veliko tremo."