Tudi Bog je pri ustvarjanju sveta uporabljal glasbo

Kako pogosto se udeležujete kulturnih prireditev in kateri dogodek ste obiskali nazadnje?

Če imam srečo, se kulturnih dogodkov udeležim večkrat na teden. Sem spadajo raznovrstni koncerti, performansi, razstave in odprtja. Glede na to, da sam nisem bil vzgojen v tem duhu, niti nisem prav "kulturne" narave, priznam, da se mi zdi to prav posrečeno.

Če sem povsem iskren, sem se ob prvem obisku Slovenije bal, da bom doživel pravi kulturni "overdose". No, temu presežku sem se zdaj uspel prilagoditi in glede na to, da se kulturnih dogodkov kar ne morem in ne morem nasititi, to verjetno pomeni, da sem postal odvisnik! V Sloveniji je res ogromno stvari, ki jih je vredno videti, in res sem hvaležen, da živim v prostoru, ki je umetniško tako bogat.

Kar zadeva zadnje kulturne dogodke, ki sem jih obiskal, bi omenil razstavo ameriškega fotografa Steva McCurryja na Ljubljanskem gradu, kjer sem bil še posebej ponosen na to, da je bil častni pokrovitelj razstave ravno ameriško veleposlaništvo. Pred kratkim sem obiskal tudi odprtje razstave Koščki za mir v Mariboru, kjer so otroci s svojimi izdelki na svoj način interpretirali mir.

Kakšna vrsta umetnosti vam je najljubša? Ste se kdaj tudi sami dejavno udejstvovali ali vam je ljubša vloga gledalca kot nastopajočega?

Žalostno, ampak resnično je, da nimam prav nobenih umetniških talentov. Kar nekaj deklet me je zapustilo zaradi mojega nekoordiniranega gibanja na plesišču, pa tudi lastni otroci me rotijo, naj doma nikar ne preizkušam svojih pevskih sposobnosti. Nadarjenosti sem se še najbolj približal s pisanjem poezije in tako občasno še danes tu in tam spesnim kaj malega. Tistih res pravih umetniških talentov pa žal nimam in globoko cenim vse, ki jih imajo. Če sem povsem iskren, lahko rečem, da umetnike občudujem oziroma jih že kar idealiziram in jim celo zavidam. Če bi znal igrati na glasbilo ali slikati, bi to v hipu zamenjal za svojo veleposlaniško funkcijo!

Če bi moral izbrati svojo najljubšo umetniško zvrst, potem bi zagotovo izbral glasbo. Glasba je raznolika bolj kot vse drugo, poleg tega jo lahko vedno vzameš s seboj. Zleze ti pod kožo in prodre v dušo bolj kot karkoli drugega. Obstaja celo mit, da je tudi Bog pri ustvarjanju sveta uporabljal glasbo.

Katero knjigo ste prebrali nazadnje in kakšna zvrst literature vas najbolj pritegne?

Ravnokar sem končal ponovno prebiranje vesoljske trilogije C. S. Lewisa Perelandra, pred tem pa sem, prav tako znova, prebral romane A Separate Peace, Pillars of the Earth in To End All Wars. Gre za prepričljivo mešanico zgodb o lojalnosti in izdajstvu v času prve svetovne vojne. Sem velik oboževalec zgodovine, a sem še vedno premalo zrel, da bi se lotil prebiranja zgodovinskih knjig, in se zato raje zatekam k prebiranju zgodovinske fikcije. Učenje bi moralo biti zabavno in zgodovinska fikcija zagotavlja prav to! Ali pogosteje zahajate v gledališče ali kino in kaj je pri tem odločilni faktor?

Precej hitro postanem nemiren, in če predstava ali muzikal ne izstopa, se raje odločim za obisk kina. Kinodvorano lahko zapustiš še pred koncem filma, pa s tem ne boš nikogar prizadel, niti ne bo tega nihče opazil.

Zadnji muzikal, ki sem si ga ogledal skupaj s sinom Thomasom, je bil Fantom iz opere in moram omeniti, da se ga Thomas kar ne more in ne more naveličati. Kar zadevo opero, sem si nazadnje ogledal Traviato in Nabucco, medtem ko baletne predstave nisem obiskal že dlje časa. Uživam, ko opazujem do popolnosti izoblikovana telesa baletnikov, ki švigajo po odru, a moram priznati, da že po dobri uri postanem precej nemiren.

Obožujem pa vse vrste koncertov, tako profesionalnih glasbenikov kot tudi amaterjev. Nazadnje sem si ogledal sklepni nastop šole svetega Stanislava, veselim pa se že sinovega nastopa s sošolci iz QSI, ki bo na začetku junija. Kdo je vaš najljubši umetnik in zakaj?

Rembrandt, a pot do tega spoznanja je bila precej dolga. Najprej me je očaral van Gogh, kar mislim, da se zgodi večini mladih. Sledilo je občudovanje impresionistov, kot sta Renoir in Monet, in ko sem se teh malce naveličal, sem se zatekel k mojstrom renesanse, od katerih me je še posebej navdušil Leonardo da Vinci.

Danes se mi zdi, da prav nihče ni tako prepričljiv, po svoje tudi moteč in pomirjujoč kot prav Rembrandt. Njegovi portreti so osupljivi, njegova raba svetlobe in temačnosti pa presega človeško sfero in tudi najbolj zapriseženi ateisti bi v njegovem delu zagotovo spoznali nekaj božanskega. Svoji ženi sem pred leti kupil kopijo Rembrandtovega dela Vrnitev izgubljenega sina in priznam, da ni dneva, ko me ne bi prevzel. Še vedno skrivoma upam, da mi bo Rusija nekega dne podarila sam original!