Pri Celjski Mohorjevi spominska monografija Gradišnika

To so dokumentarna monografija o Janezu Gradišniku, ki jo je uredil France Pibernik, najpomembnejša drama dubrovniškega komediografa Marina Držića Nunc Maroje v prevodu Andreja Arka ter povest Milo Dor z naslovom Mož, ki je znal leteti, ki jo je prevedla Alenka Novak.

Dokumentarna monografija o Janezu Gradišniku

Celjska Mohorjeva družba se je želela s priložnostno dokumentarno monografijo oddolžiti lani preminulemu pisatelju, jezikoslovcu, uredniku in priznanemu prevajalcu Janezu Gradišniku. Delo je uredil France Pibernik, ki je, kot je poudaril na današnji predstavitvi, z Gradišnikom prijateljeval skoraj 40 let. Po njegovih besedah je Gradišnik pomembno prispeval k slovenski kulturi in k duhovnemu življenju Slovencev v časih, ki mu niso bili naklonjeni.

Gradišnikovo pravo ime je bilo Ivan, a si ga je verjetno zaradi ljubezni do slovenskega jezika - po besedah Piberbnika je imel posebno skrb in čut za slovenski jezik - spremenil v Janez. V svojo literaturo je prenašal trpljenje iz vojnega časa, pozneje pa se je posvetil prevodom. Po Pibernikovem mnenju je status relevantnega prevajalca pridobil s prevodom romana Ernesta Hemingwaya Komu zvoni, kar je pozneje nadgradil še z drugimi imenitnimi prevodi, kot je denimo prevod Joyceovega Uliksesa, za katerega je leta 1969 prejel nagrado Prešernovega sklada. Za svoje prevode je leta 2008 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Marin Držić: Nunc Maroje

Nunc Maroje velja za prvo hrvaško učeno komedijo oziroma "commedia erudita", je dejala urednica tokratnega slovenskega prevoda Tina Kozin. Drama naj bi bila sestavljena iz dveh delov, a je prvi del izgubljen, je pojasnila urednica dela, ki je izšlo v knjižni zbirki Neminljivi. Drama, ki je bila prvič uprizorjena leta 1551, je pisana v prozi, uvaja govorjeni govor in junake, ki niso več idealizirani, pač pa imajo vse človeške lastnosti. Z njo je Držić uvedel nov tip komedije v hrvaški literarni prostor.

Andrej Arko je pojasnil, zakaj se je odločil za naslov Nunc Maroje namesto sicer uveljavljenega Dundo Maroje: beseda nunc v primorščini pomeni stric in je blizu besedi nono. Pri prevajanju je zaradi jezika, ki sega v Trubarjev čas, imel kar nekaj preglavic. Povedal je, da se je pri besedah, ki imajo romanske korenine, naslanjal na kraško narečje, pri besedah germanskega porekla pa na štajerski dialekt.

Besedilo spremljajo obsežna razprava Milovana Tatarina, prispevek Gašperja Trohe o usodi drame na Slovenskem - imela naj bi okoli 10 uprizoritev - ter bibliografija o Držiću, ki jo zbral Martin Grom. Navedene so tudi vse uprizoritve na slovenskih odrih, za kar je poskrbela Katarina Kocijančič. Odlomek iz drame sta na predstavitvi interpretirala v izvirniku hrvaški poznavalec Držića Luko Paljetak, v slovenščini pa Pavle Ravnohrib.

Milo Dora: Mož, ki je znal leteti

Drobna knjižica Mož, ki je znal leteti je prevajalki Novakovi, kot je dejala, zaradi preprostosti segla v srce. Glavni junak dela, podnaslovljenega povest za odrasle in otroke, je študent Robert, ki reši ranjenega ptička. Ta ga pozneje nauči leteti. Skupaj si ogledata vse grozote sveta, kar Roberta vzpodbudi k prizadevanju za boljše življenje. Novakovo je nagovoril dober in srčen značaj protagonista povesti in ideja, da se da s preprostim življenjem prispevati k lepšemu svetu.

Ilustracije k delu avstrijskega književnika Dora, ki se je rodil leta 1923 v Budimpešti srbskemu kirurgu, je prispevala Rita Berger.