Pogled v samotno življenje J. D. Salingerja

Biografija o pisatelju J. D. Salingerju z naslovom A Life raised high avtorja Kennetha Slawenskega je izšla že lani, le nekaj mesecev po pisateljevi smrti, prejšnji teden pa tudi v ZDA. Po objavi zasebnih pisem pisatelja ob prvi obletnici njegove smrti se mnogi ponovno sprašujejo, zakaj se je kultni pisatelj po uspešnici Lovec v rži umaknil v samoto in zakaj je ob odsotnosti objavljanja svojih knjig toliko časa posvetil preprečevanju izdajanja knjig o njegovem življenju.

Sovražil knjige o svojem življenju Kenneth Slawenski je skoraj desetletje posvetil raziskovanju življenja J. D. Salingerja. Sicer avtor spletne strani Dead Caulfields je s pomočjo pisem in spominov, ki jih je objavila Salingerjeva hči Margaret, skušal sestaviti zgodbo o življenju pisatelja, ki je bolj kot karkoli drugega sovražil prav knjige o svojem življenju. Slawenski tako zaradi odsotnosti primarnih virov veliko o Salingerjevi osebnosti sklepa tudi iz njegovih knjižnih del: tako Holden Caulfield iz Lovca v rži kot člani družine Glass iz njegovih kratkih zgodb naj bi bili zgovorni pokazatelji pisateljevega duševnega stanja: Salinger naj bi bil nepotrpežljiv do drugih, prepričan v svojo posebnost ter hkrati privrženec zen budizma in katoliškega misticizma.

Dogodke med vojno povezal z dogodki iz knjig Avtor, ki se je boril v drugi svetovni vojni in bil eden od tistih, ki so na dan D pristali na obali Normandije, naj bi po vojni trpel za posttravmatskim sindromom, zaradi česar je bil leta 1945 tudi hospitaliziran. Slawenski dogodke, ki naj bi jih Salinger doživel med vojno, povezuje z dogodki iz njegovih knjig: Salingerjeva misel na dan, ko so se predali Nemci, da bi se ustrelil v dlan, naj bi bila na primer povezana s samomorom njegovega knjižnega junaka Seymourja Glassa v zaključku kratke zgodbe Odličen dan za ribe bananarice.

Po vrnitvi v New York se je Salinger videval z Oono O'Neill, hčerko dramatika in Nobelovega nagrajenca Eugena O'Neilla, ki ga je kasneje pustila zaradi Charlieja Chaplina, s katerim se je nato tudi poročila. Čeprav Slawenski razhoda ne analizira natančneje, pa se je po njem Salinger postopoma umikal iz javnega življenja in leta 1953 kupil posest v Cornishu v New Hampshireu. Po poroki in rojstvu hčerke Margaret si je začel čez cesto od svojega domovanja graditi lopo, v kateri je želel pisati, zaradi gradnje in umikanja od družine pa se je kmalu tudi ločil.

Preprečeval objave kakršnihkoli podatkov o sebi Njegovo zadnje delo Hapworth 16, 1924 je bilo objavljeno leta 1965 v New Yorkerju, po letu 1970 pa je Salinger večino svojega časa po besedah Slawenskega posvetil preprečevanju objave kakršnihkoli podatkov o sebi. Kmalu naj bi začel ignorirati pisma, ki so mu jih pošiljali prijatelji in sorodniki, čeprav je sodeč po pismih, ki so bila objavljena pred dvema tednoma, vendarle obdržal stik s svojim prijateljem Donaldom Hartogom.

Slawenski predvideva, da kratke zgodbe o družini Glass ponazarjajo Salingerjevo duhovno rast, od obupa v Odličnem dnevu za ribe bananarice do upanja v medčloveške odnose v For Esme – With Love and Squalor. Depresivnost njegovih knjižnih junakov naj bi dokazovala, da je bolezen mučila tudi pisatelja samega, vendar pa bodo podrobnosti o pisateljevem življenju zaradi njegovega umika iz javnega življenja verjetno ostale skrivnost.