Sreda, 14. 3. 2012, 13.36
8 let, 8 mesecev
Okus Slovencev se je "poslabšal"
Se spomnite prvega "klika", ki je sprožil vaše zanimanje za igro, za nastopanje?
O, da, zelo dobro se spomnim trenutka, ko sem se zaljubil v teater. In to na prvi pogled. Popolnoma. V trenutku.
Obiskoval sem drugi razred osnovne šole in moj oče je bil član amaterske gledališke skupine Kulturno-umetniškega društva Štefan Kovač v Murski Soboti, ko so imeli popoldanske vaje (mama je bila v službi) in oče ni imel varstva zame. Vzel me je s sabo (na vaje), rekoč: "Malo potrpi in če ti bo zares dolgčas, bova šla z vaje domov malo prej. V redu?" Privolil sem in sva šla.
Že takoj, ko sem vstopil v gledališko dvorano, kjer so imeli vaje, se mi je odprl neki čisto nov, čaroben svet – ko so začeli vaditi neki prizor, so se vsi v trenutku spremenili: prijazna teta, s katero sem se malo prej pogovarjal, je postala stroga glavna sestra nekega sanatorija, naš sosed je postal psihični bolnik – morilec, moj oče evangeličanski duhovnik s šestimi otroki … Gledal sem jih in jih požiral z vsemi čutili. In v trenutku, ko je režiser rekel "Stop!", so se vsi spet prelevili v "normalne" ljudi. In tako ves čas vaj.
Tovrstne transformacije igralcev so me popolnoma prevzele. To prehajanje v "biti nekdo drug" se mi je zdelo popolnoma čarobno! Gledal sem nepremično célo vajo in mislim, da nisem niti dihal. V glavi mi je ves čas odmevalo: "Tudi jaz bi to delal! Tudi jaz bi bil igralec!" Triurna vaja je minila v trenutku in bil sem blazno razočaran, ko sva morala domov. Najbrž so tudi igralci opazili mojo očaranost nad igro in gledališčem in naslednje leto sem v predstavi z njimi že igral majhnega sinčka nekega protestantskega duhovnika. Bil sem v sedmih nebesih! In takrat sem sklenil, da bom igralec. Vse življenje.
Kako vam je uspel vaš prvi nastop? Kakšen je bil odziv občinstva?
Moja prva vloga (vloga sinčka protestantskega duhovnika v Dürrenmattovih Fizikih) je bila manjša vloga, ki sem jo odigral v enem samem prizoru, ampak zelo živo se je spomnim še danes. Mislim, da znam še zdaj vse besedilo na pamet!
Na odru sem bil slabih pet minut, pa vendar je bilo to zame nekaj veličastnega in fantastičnega, nekaj zmagovalnega. Seveda je bil odziv publike zelo pozitiven in po premieri so me vsi trepljali po ramenu in mi čestitali: "Tako majhen, pa že igraš z odraslimi …"
Ta občutek – stati na odru pred polno dvorano, ki te v popolni tišini gleda in posluša – je bil zame nekaj nepojmljivega. Tudi trema me ni "zvila", tako da se svojega prvega nastopa spominjam s samimi dobrimi, kaj dobrimi, odličnimi občutki.
Po tem sem vsak večer, ko sem legel v posteljo, podoživljal ta svoj nastop, ga pestoval kot svojega najljubšega plišastega medvedka.
Za katero vlogo ste najbolj garali in ali se trud, ki ga vložite v vlogo, in odziv javnosti običajno skladata ali ne?
Težko bi izločil le eno vlogo … Mislim, da igralec gara za prav vsako vlogo, če želi, da jo naštudira in odigra dobro. Če se zares potrudiš in si do svojega lika, ki ga igraš, iskren, občinstvo to nedvomno opazi in je hvaležno. Biti moraš dosleden, skoncentriran in stoodstoten (kolikor se pač v danem trenutku dá). Res pa je, da so ti nekatere vloge bližje, bolj pisane na kožo kot druge …
Ne, trud, vložen v nastajanje lastne vloge, in odziv občinstva pa nista vedno premo sorazmerna. Za kakšno vlogo se "ubijaš in ubijaš", da na koncu dobiš "Dober si bil", kakšno vlogo pa naštudiraš z manj "ubijanja" in bolj igraje, pa ti rečejo "Bil si odličen". Poti, kako ustvariti kakšno vlogo, so zelo različne. Ena od vlog, za katero sem se največ "ubijal", je bila vloga v predstavi W. Shakespeara Kralj Lear, ko sem igral Learovega psa (da, psa – takšnega na štirih nogah!). Te vloge Shakespear ni napisal, ampak si jo je režiser izmislil, zato sem moral ogromno delati, da sem jo osmislil. Bila je tudi fizično zelo naporna. Med študijem té predstave sem opazoval vsakega psa, ki sem ga videl: hotel sem se nekako približati njihovemu gibanju, njihovi logiki, njihovemu "razmišljanju" in tako dalje, hkrati pa paziti, da "moj pes" ni deloval banalno ali celo smešno (predstava ni bila komedija, ampak tragedija).
In na koncu se mi je ta velik trud poplačal, saj sem dobil po premieri sáme pohvale. In marsikdo mi še danes čestita za to vlogo, čeprav smo to predstavo igrali že pred petimi leti.
Kakšen tip vlog vam je najbližje in zakaj?
Želel sem si postati dober komik. Komedija je moj najljubši gledališki žanr. Je pa res, da je ta žanr tudi najtežji. Če gledate dobro komedijo, ki gladko teče in se vse odvija zelo duhovito in smešno, najbrž niti ne pomislite, da je to ravno zato, ker je bilo vloženega ogromno dela. Komedija je "matematika": točno takrat moraš narediti točno to in točno na tak način, sicer "gre štos mimo". In zato je zelo naporno, če ustvarjaš eno komedijo za drugo. Ljudi je zelo težko nasmejati, in če nisi zares dober, če ne "garaš" ves čas na odru, je to nemogoče. Zato si vsake toliko zelo zaželim, da bi igral kaj resnega. Da, tudi resne vloge so mi zelo, zelo všeč in jih rad igram.
Delujete kot samostojni kulturni delavec. Kako je v Sloveniji poskrbljeno za vaš profil?
Slovenija se do nas, "umetnikov na svobodi", obnaša kot najslabša mačeha – če nisi ravno na robu revščine, od naše ljube države ne dobiš popolnoma NIČ! Na žalost. Je pa res, da imajo naši (grozni) politiki 8. februarja ponavadi polna usta kulture in se pačijo pred kamerami, kako da je kultura zelo pomembna in da nas, Slovencev, brez kulture ne bi bilo, 9. februarja pa na kulturo in kulturnike popolnoma pozabijo in gredo rajši (ne vem kolikokrat že) dokapitalizirat NLB … Poglejte samo, kaj so naredili z našim (kulturnim) ministrstvom! Sramota!
Katera knjiga je trenutno na vaši nočni omarici, kateri CD v CD-predvajalniku in kateri film v DVD-predvajalniku?
Trenutno sem na 511. strani nenormalno napetega romana švedskega pisatelja Stiega Larssona Dekle, ki se je igralo z ognjem (druga knjiga trilogije) – zelo toplo priporočam célo trilogijo! V CD-predvajalniku je CD Koga briga! murskosoboške rap skupine Stekli psi. Bravo, dečki! Film, ki sem ga nazadnje pogledal, pa je film Hardyja Martinsa Koraki v prostost (As far as my feet will carry me) – film govori o nemškem vojaku, ki je bil po drugi svetovni vojni v ruskem ujetništvu v Sibiriji in je pobegnil ter čez vso Rusijo (peš) bežal domov (v Nemčijo) …
Katerega umetnika najbolj cenite in zakaj?
Spet se ne morem odločiti za le enega umetnika. Navduši me vsak umetnik, ki preseže okvire svojega časa in je iskren do samega sebe ter dela iz sebe, dela "z jajci". Moj daleč najljubši slikar je Salvador Dalí – njegove slike lahko gledam ure in ure in vsakič vidim in občutim še kaj novega. Zelo cenim tudi dramatika Dušana Kovačevića, ki je neusahljiv vir lucidnih zgodb, ki jih zna še bolj lucidno pripovedovati. Med igralci bi "iz prve" izpostavil (žal že pokojnega) srbskega igralca Danila Bata Stojkovića, katerega igralske stvaritve me vsakič popolnoma prevzamejo. Dva od največjih filmskih režiserjev sta zame Francis Ford Coppola in Quentin Jerome Tarantino. Največji instrumentalni virtuoz je Jimi Hendrix! In nazadnje mi dovolite, da imenujem tudi nogometaša Lionela Andrésa Messija za umetnika – umetnika z žogo!
Kaj trenutno pripravljate?
Trenutno sem polno zaposlen z monodramo Panonec in morje, vendar imam vedno kakšen projekt v mislih. Tako sem pred kratkim postal tudi ambasador urejene poti za nordijsko hojo Panvitine srčne poti, saj imamo v Prekmurju v primerjavi s Slovenijo nadpovprečno veliko število obolelih s srčno-žilnimi boleznimi. Umetniki velikokrat potrebujemo gibanje za boljše ustvarjanje in Panvitina srčna pot je odlična vadba za nas, rekreativce, ki nismo najbolj vešči nordijske hoje. Prav o ljubezni do dobre svinjske ribice Panoncev pa se tudi šalim v svoji monodrami in to se mi zdi enkratna priložnost, da nas vse opozorim, kako pomembna je skrb za naše zdravje.
Kako ocenjujete kulturno bero v Sloveniji?
Slovenci smo premalo ponosni na svojo umetnost in kulturo. Včasih imam občutek, da nas v tujini bolj cenijo, kot se na kulturno-umetniškem področju cenimo sami. Niti en zgolj dvomilijonski narod nima tako kakovostne in pestre kulture. Ne morem se znebiti občutka, da so dandanes v Sloveniji bolj cenjeni in spoštovani različni "turbo kvaziumetniki" kot pravi, žlahtni umetniki. Nekako se je okus Slovencev "poslabšal" in mediji prav nič ne pripomorejo k izboljšanju tega okusa in k ozaveščanju ljudi, da bi ločevali zrno od plev.
Da, kulturna bera je v Sloveniji zelo dobra, kakovostna in pestra, le ljudje bi morali bolj odpreti oči in svoja srca!