"Nekateri imamo srečo, da nas sprejemajo v tujini"

Se spomnite vašega prvega stika s slikarstvom? Risanje, ki mi ga je učiteljica v osnovni šoli ocenila s trojko, je povsem spontano postajalo vedno bolj intenzivna igra, kjer sem na svoj način raziskoval življenje. Šele pozneje, ko sem ugotovil, da je to moj način izražanja, je risanje preraslo v slikarstvo. Ker pa sem čutil strah, da bi me na poti likovne izobrazbe lahko ustavili, spremenili ali poskušali usmerjati v šolsko ozko omejeno pot, na kateri bi izgubil svobodo raziskovanja, sem se najprej odločil za tehnično izobrazbo. Po končanem šolanju na visoki tehniški šoli sem začel iskati možnosti likovnega izobraževanja in ga našel na univerzi na Havajih (University of Hawaii). Pozneje, ko sem skozi številno plejado razstav po svetu in obilo učenja ugotovil, da imam zadosti znanja, sem tega strnil v akademski red. Magistriral sem namreč na fakulteti sodobnih umetnosti v Beogradu in z doktorsko disertacijo z naslovom Design novih medijev: Metamorfoza figure v gibanju in transcendentalno nadgrajevanje z intervencijo komparativne sence nadaljeval svoje raziskovanje umetnosti. V ta svet me je popeljala želja po ustvarjanju.

Kdo je bil vaš vzornik? Po kom ste se zgledovali?

Najprej sem skušal biti vzornik sam sebi, za spogledovanje z umetnostno zgodovino pa me je navdušil Jackson Pollock.

Katero knjigo ste nazadnje prebrali in kakšen vtis je napravila na vas?

Knjiga, h kateri se vračam, ko iščem odgovore na vprašanja sveta, ki se v realnem svetu velikokrat vrti narobe, je Mali princ.

Kateri glasbeni album ste nazadnje kupili, presneli ali dobili v dar?

Glasba moje mladosti je bila glasba skupine Crosby, Stills Nash and Yung, sodobna tehnika, kot je Ipad pa mi omogoča, da ob ustvarjanju isto glasbo poslušam še danes.

Raje zaidete v megalomanska kinosredišča ali manjša gledališča? Kateri film ali predstavo ste si ogledali nazadnje?

Megalomanska kinosredišča so bila zanimiva v 80. letih, ko sem jih občudoval ob mojem bivanju v ZDA. To je bil takrat čudež, ki sem si ga želel videti tudi doma. Zdaj so tu in niso več zanimivi, so nekako preživeto čudo prejšnjega tisočletja. Film, ki sem si ga z užitkom ogledal nazadnje, in sicer v Kinoteki, je bil Petelinji zajtrk.

Kakšno je življenje umetnika v Sloveniji? Glede na to, da imate tudi izkušnje s tujino, boste lahko odgovorili na vprašanje, kje je umetniški "kruh", če se izrazim metaforično, mehkejši in bolj bel?

Umetnost in umetniki smo v Sloveniji prepuščeni sami sebi. Politična in gospodarska elita se javno deklarira kot oboževalec kulture, a samo takrat, ko je kulturno identiteto treba razkazovati zaradi reklamnih potreb. So pa tudi v Sloveniji redke izjeme. Vizualna komunikacija je jezik, ki ga razume ves svet, zato imamo nekateri srečo, da nas sprejemajo v tujini, saj preživetje v domovini ne bi bilo mogoče.

Katerega umetnika najbolj občudujete in zakaj?

Cenim in občudujem veliko slovenskih umetnikov, od Slane, Jakca, Jakija, Španzla, Tutte in še bi našteval, v prostoru, kjer se gibljem, pa so imena svetovnih veljakov od Pollocka do Dalija ali od Picassa do Rembrandta. Ker so inventivni, kreativni in svojstveni.