Sobota, 21. 1. 2023, 18.49
1 leto, 2 meseca
"Napaka Jugoslavije je bila, da se v šoli nismo učili slovenščine in makedonščine"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,97
34
Pesnik in publicist Ahmed Burić, ki je neločljivo povezan tudi s Slovenijo, je po petih pesniških zbirkah zdaj poezijo združil z glasbo.
Ahmed Burić, eden od najvidnejših piscev in intelektualcev na območju nekdanje Jugoslavije, je konec lanskega leta izdal album Sin pustinje, ki združuje glasbo in poezijo. Burić na njem svoje izbrane pesmi recitira ob glasbeni spremljavi priznanega glasbenika, skladatelja in producenta Damirja Imamovića ter vrste drugih sodelavcev, predvsem basista Ivana Mihajlovića in kitarista Tonija Kitanovskega.
"Ko sem v devetdesetih letih živel v Ljubljani, sem pogosto hodil na branja poezije Kajetana Koviča, Daneta Zajca, Uroša Zupana, Esada Babačića ... In že takrat sem pomislil, da v tem obstaja neka glasba," je za Siol.net povedal Burić, ki ga je takrat iz Sarajeva v Ljubljano pognala vihra vojne v BiH.
"Poezija stanuje v ritmu prav tako kot glasba. Tudi najin pogovor ima neko intonacijo, fotoaparat daje ritem in smo v glasbenem položaju," je poudaril, "to je slišal tudi Damir Imamović, ko me je slišal recitirati, in rekel mi je, veš kaj, brko, midva bova nekoč naredila ploščo, ti boš recitiral, jaz bom igral. Potem pa se je začela pandemija in – rečeno, storjeno."
Prvi singel s plošče je pesem Treći svjetski, torej tretja svetovna vojna, ki je sicer izšla leta 2018 v zbirki Hipertenzija. V teh nekaj letih od izida je pesem postala morda bolj aktualna kot kdaj prej. "Zdaj me je na intervju z železniške postaje pripeljal taksist in rekel mi je: 'Veste kaj, postalo me je strah.' Človek, ki v Ljubljani živi že od osemdesetih let in je marsikaj preživel," je povedal Burić, "in pesem Treći svjetski je ubeseditev tega strahu, ki ga živimo vsi, strahu, da ni več alternative in da gre svet v napačno smer."
Ta strah čuti tudi sam: "Menda si, potem ko preživiš dve vojni, v redu. Jaz sem eno vojno, tisto na Balkanu, že preživel, po statistiki potrebujem še eno. Tako da – da, malo me je strah."
"Sin postjugoslovanske puščave"
Čeprav vojna v devetdesetih letih v Slovenijo ni zarezala tako močno kot v velikem delu nekdanje Jugoslavije, je njegova poezija blizu tudi Slovencem. "Imamo ta neki skupinski spomin," je poudaril Burić, ki je album poimenoval Sin pustinje, sin puščave, ker sebe opisuje kot "sina postjugoslovanske puščave".
V glasbenem smislu je to dobesedno puščavska plošča, je dejal, slišati je mogoče severnoafriške, turške in bližnjevzhodne vplive. "Potrebovali smo glasbo neke imaginarne domovine, nekega okolja, ki ga nimaš več in ga obenem nikoli nisi imel, obstajala pa je neka duhovna povezava, iz katere se je rodilo vse od Top liste nadrealista do NSK."
Vseeno pa se ni mogoče izogniti dejstvu, da kulturna povezanost območja nekdanje Jugoslavije slabi. V Sloveniji, na primer, mlajše generacije vse manj razumejo in govorijo jezike nekdanjih republik, s tem je tudi kulturne povezanosti vse manj.
"Razdrobljenost nas ne more rešiti"
"Napaka Jugoslavije je bila, da se mi v šoli nismo učili slovenščine in makedonščine. Tako sem jaz potem v vojski v Ilirski Bistrici hodil v kino in se učil prek slovenskih podnapisov," je na to odvrnil Burić, "zdaj pa smo prišli do tega, da se taborniki iz Karlovca in iz Novega mesta med seboj pogovarjajo v angleščini. To je neumnost."
"Takrat smo imeli neko skupno govorico, lingua franca, nato pa je na plano prišel ta narcisizem majhnih razlik," je še dejal, "razdrobljenost pa nas ne more rešiti. Tudi sam ne bom nikoli govoril Toporišičeve slovenščine, toda Slovenija je še vedno tudi moja država."
34