SiolNET. Trendi Kultura
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nana Milčinski: Dedkova poezija je kot objem

2

termometer

Vsestranska gledališka snovalka s tankočutnim posluhom za mlade kot pevka oživlja zapuščino svojega dedka Franeta Milčinskega - Ježka, ki bo na albumu Še ena pomlad dozorela v zgodnji jeseni.

Žlahtna štafeta kulturnega snovanja rodu Milčinski "Svoje življenjsko poslanstvo razumem kot izražanje skozi to, kar mi je dano. Tudi moj oče je režiser in občutek imam, kot da je to od vedno v meni. Skozi avtorske režije poskušam izražati vse, kar čutim, da bi rada povedala javnosti," poudari Nana Milčinski, ki je kot režiserka, dramaturginja, performerka in pevka prevzela žlahtno štafeto kulturnega snovanja rodu Milčinski. Njen oče Matija Milčinski je režiser, ded Frane Milčinski - Ježek je bil eden najbolj vsestranskih slovenskih umetnikov 20. stoletja, praded Fran Milčinski pa pisatelj v sodniški suknji. "Da sem se odločila hoditi po poti kulture, je bila moja osebna odločitev, kot nadaljevalki družinske tradicije pa se mi je zazdelo, da bi lahko ljudem tudi v teh časih približala dedkovo zapuščino. Ampak to je samo ena plat, samo osnova. Mislim, da lahko ta glasbeni projekt deluje kot samostojna celota, ki lahko doseže tudi širše in mlajše občinstvo, ne samo tistih, ki imajo že zdaj radi mojega dedka." Še ena pomlad – uglasbena poezija Franeta Milčinskega - Ježka Ježkova zapuščina tako z Naninim pečatom prihaja med poslušalstvo na krilih glasbe. Čez slab mesec, 24. septembra, bo namreč izšla Nanina prva samostojna zgoščenka Še ena pomlad z uglasbeno poezijo njenega dedka Franeta Milčinskega - Ježka, od tretjega septembra dalje bo po radijskih valovih plul prvi singel Dragi, ki v izvirniku sicer nosi naslov Draga, drugega oktobra pa bo mlada pevka na koncertu v Cankarjevem domu premierno predstavila projekt, ki že zdaj obeta nekaj čarnega.

Srečna trinajsterica pesmi, ki sta jih pretanjeno uglasbila Anže Langus Petrović in Martin Štibernik, so zvestemu Ježkovemu bralstvu že poznane rime, ujete med knjižne platnice Sončne ure, zadnje izdaje njegovih zbranih pesmi. Nana prizna, da jo je pri izboru pesmi vodil notranji kompas, saj se je lahko v nekem trenutku življenja s številnimi identificirala ali pa jo je prepričalo besedilo: "Prevladuje uglasbena ljubezenska poezija, dve pesmi pa sta družbeno kritični – Ne laže pa ne, Ciciban, ki pravi, če bil bi vsak dan prvi april, lagal' bi, da bi se kadil', in Zaljubi se v življenje, ki je zelo aktualna, saj govori o komolčarstvu in pehanju za denarjem. Iz ljubezenske pesmi Moj fant je nastal zelo zabaven komad, preostale pa so balade: Čakam nate, Zamorjena pesem, Pesem o vetru, ki je prav tako malo politično obarvana, Dragi, ki bo prvi singel, Pisemce, Sedi mi v naročje …" "Lepo je imeti nekoga, ki ti piše pesmi" Nanina življenjska peščena ura se je neštetokrat pretočila, preden je dozorel čas za ta projekt, saj ima tako čustven odnos do dedkovih pesmi, da po njegovi smrti dolgo časa sploh ni mogla prebirati njegove poezije, ker ji je bilo tako hudo. Šele po babičini smrti je začutila, da je čas, da postane glasnica njegove zapuščine, dobršen del katere je posvečen prav njej. "Lepo je imeti nekoga, ki ti piše pesmi, kot jih je meni dedek – to je tako, kot da bi te nekdo objel in vse življenje pazil nate. Dve leti sem bila stara, ko mi je babica brala te pesmi za lahko noč. A potrebuješ nekaj časa, da dojameš, da to ni samoumevno, in tudi sama sem morala odrasti, da sem to spoznala."

Najti svoje poslanstvo in si upati to izpeljati Kljub trenutnemu pesniškemu snu pa mlada ustvarjalka nikoli ne more ostati samo v eni vlogi, zato smo jo na slovenski kulturni sceni spoznali že kot performerko, dramaturginjo in režiserko, kjer se sicer počuti najbolj domače, hkrati pa poudari, da v avtorske režijske projekte vpleta največ sebe. Nanino srčno noto s(m)o gledalci lahko občudovali v dvojici njenih samostojnih avtorskih režij Livingstonov poslednji poljub in Hamlet (60 minut) , pod režijo Petra in volka ter Knjige o džungli pa se je podpisala skupaj z Matjažem Bergerjem. Ta uigran režisersko-dramaturški dvojec plodovito sodeluje z Anton Podbevšek Teatrom, edinim profesionalnim slovenskim gledališčem, ki se izključno posveča postdramskemu gledališču. "Najti svoje poslanstvo in si, ne glede na vse zunanje okoliščine, upati to tudi izpeljati," sogovornica razkrije, kaj jo privlači pri ustvarjanju drugačnih predstav. Strastno stremljenje k zadanim ciljem sije tudi Naninega najodmevnejšega avtorskega projekta Livingstonov poslednji poljub. "Ta projekt je bil narejen za različne starosti, njegova moč je bila, da je prek paradigem, od Siddharte in športnikov do odvetnika in predsednika republike, nagovarjal tako mlade kot starejše. Navdušenje občinstva je bilo laskajoče, številni so celo večkrat prišli na predstavo," se s posebnim žarom spomni z zlato paličico nagrajenega gledališkega rock koncerta.

Spoštovanje domišljije gledalca, predvsem najmlajšega "Pri vseh mladinskih predstavah – ne le kadar delam sama, tudi kadar delava z Matjažem – je pomembno vodilo predpostavka, da otroci in mladi vedo več od nas odraslih, da so bistrejši in radovednejši. Vsakič je treba – tako kot jih Jonatan – premikati meje, tudi za ceno, da si za to kaznovan ali izobčen," se glasi recept za uspešno mladinsko predstavo, ki odraščajočo mladež prepriča, da gledališče ni le duhamorna šolska obveznost, ampak nekaj, kar si želijo doživeti. "Eden najlepših trenutkov zame je bila dopoldanska razprodana predstava za osnovne šole v Cankarjevem domu, ko so otroci tekli na svoje sedeže, čeprav so imeli vstopnico, da le ne bi kdo drug sedel na njihovem sedežu med Livingstonovim poslednjim poljubom. To mi je bilo tako lepo! Ko pa se spomnim svojih osnovnošolskih dni in gledališča: sošolka je imela vokman, sošolec igrico …" Kot med sladka režija sinhronizacije risank V rosna leta se vedno znova vrača tudi ob režiji sinhronizacije serij številnih risank – med njimi so tudi Fifi in Cvetličniki, Kravica Katka in Jani Nani –, ki jih je v zadnjem desetletju režirala za RTV Slovenija. "Od vsega, kar počnem, so risanke prve, ki jih začnem pogrešati, če grem na dopust," iskrivo prizna in brž doda, da to delo kljub vsem sladkostim vendarle ni tako romantično, kot se zdi na prvi pogled: "Delo je zelo tehnično, zahteva skoraj matematično natančnost, a se kar potopim v to, uživam, kot da sem še vedno otrok. Najlepše pri sinhronizaciji je, da se v službenem času ne more zgoditi nič hujšega, kot da na primer nekdo medvedku ukrade med."

Pred povsem drugačne izzive pa jo postavlja naslednji gledališki projekt – dramaturgija Wagnerjevega Letečega Holandca v ljubljanski Operi, ki ga bo režiral Matjaž Berger. Ob redkih priložnostih, ko vlogo kulturne ustvarjalke zamenja za uživalko kulture, pa se najraje odzove povabilom stanovskih kolegov na njihove predstave, "ker vem, da bom uživala, če so zadovoljni z njimi; vedno je namreč dobro pogledati, kaj ustvarjajo drugi".

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin