"Nahajamo se v eksploziji, jebači"

V središču predstave Nekaj sporočil za vesolje, ki jo je v slovenščino prevedla Urška Brodar, sta beckettovska lika Lum (Aljaž Jovanović) in Purl (Bojan Emeršič), ki kot gledališka lika nimata spomina, a sumita, da bi njun pojav na odru moral imeti neki smisel. Tega naj bi jima prinesel otrok, ki ga mora eden od njiju roditi, in prav razmnoževanje kot nekakšna uteha v bivanju brez smisla je zapisano že v podnaslovu predstave, Nahajamo se v eksploziji, jebači.

Iskanje smisla v besedilu Wolframa Lotza nima newagerskih dimenzij ali prikupnih odgovorov iz filma Amelie, temveč bolj kot odgovore v ospredje postavlja strategije spopadanja s praznino. Pravzaprav je v svojem iskanju presenetljivo adolescenčen, kar priznava tudi v intervjuju z Urško Brodar, ko v besedilo prinaša naivne like, kot sta Bernd Heinrich Wilhelm von Kleist (Blaž Setnikar) in Constantine Samuel Rafinesque (Boris Mihalj). Ta sta iskala jezik, ki bi zaobjel vse, kar svet je, tistim, ki iščejo velike rešitve, pa se pridružijo takšni, katerih cilji so bolj kratkoročni. Samohranilec (Brane Grubar), ki išče povezavo med korenčkom za kosilo in smrtjo hčerke in je seveda ne najde, otroci z onkologije (Kaja Bračič, Klara Bedenčič, Neža Smolinsky, Rosa Turk, Varja Zelič in Zala Vidmar), ki se po besedah sestre Inge (Veronika Drolc) "morajo preizkusiti", in Vodja poteka (Gregor Baković), ki bi storil vse, samo da ne bo več začutil praznine.

Prav mešanje med živimi in mrtvimi, liki, ki so "brez spomina", in tistimi, ki so jim identiteto ustvarili zgodovina ali dnevni mediji, ekipi se namreč pridruži tudi Igor Lukšič (Rok Vihar), razgrajuje klasično dramsko strukturo, katere odsotnost priča o tem, da se v vesolju stvari pogosto zgodijo kar tako. Da nastop Debele ženske (Saša Mihelčič) v pogovorni oddaji nima nobenih posledic ter da korenček, ki je padel pod mizo, in pes, ki je kopal jarek, nimata nobene povezave s smrtjo Hilde (Nina Ivanišin).

Sporočila za vesolje, ki jih na pobudo Vodje poteka njegovi gostje pošiljajo v vesolje, pričajo o želji prebivalcev Zemlje, da bi nas nekdo od zunaj razumel, da bi mu bilo mar in da bi nam morda podal kak smisel, a tako kot Blurred Lines, ki uhajajo iz mobilnika Vodje poteka, so tudi sporočila ali, bolje rečeno, kriki, ki jih človeštvo sicer redno pošilja v neskončno praznino vesolja, samo še ena od strategij za izogibanje "praznini".

Sebastijanu Horvatu je v predstavi uspelo najti ravnotežje med lahkotnostjo uprizarjanja in težo vprašanj, ki jih odpira skozi predstavo. Ta niso zbanalizirana kljub plesnim vložkom, kjer še posebej navdušujejo boki Gregorja Bakovića, ali grotesknim dialogom osrednjih dveh likov, ki jih drugi ves čas potiskajo v ozadje. "Vse, čisto vse je vesoljski odpad," slišimo otroke iz zaodrja, ki s svojo prisotnostjo bistveno otežujejo zastavljena vprašanja.

Nekaj sporočil za vesolje je verjetno eno od bolj vznemirljivih sodobnih besedil, podobno pa lahko trdimo za uprizoritev v Mali drami.