Matija Podhraški: Tehnika in literarno ustvarjanje nista nezdružljiva

Človek v povezavi z naravo "Tehnika in literarno ustvarjanje se mi ne zdita nezdružljiva: v neki specifični tehnični rešitvi je zelo veliko lepote in veličastnega talenta, nič manj kot v dobrem romanu ali dobri pesmi. Če elegantno zaobideš nek problem, je to zame ista stvar, le izraža se različno," ena plus ena v dve zloži absolvent Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, letošnji zmagovalec pesniškega natečaja Spletna verzijada.

Podhraški je imel v ognju pet želez, s katerimi se je med več kot 1200 prispelimi pesmimi brž ujel na trnek zanimanja komisije, ki je njegov Sonet VIII okronala za nespornega zmagovalca natečaja: "Avtorjev jezik je izrazito sodoben, brez drobca patine, s čimer ga lahko postavimo ob bok Milanu Jesihu, glede nadgrajevanja sonetne oblike pa ob bok Borisu A. Novaku. A bolj kot to je pomembno, da iz pesmi sije prepričljiv in izviren pesniški glas."

Mladi pesnik priznava, da mu je poleg dveh izstopajočih sonetov izmed petih na natečaj poslanih pesmi bolj pri srcu katera od preostale trojice, ker so novejše, hkrati pa se mu – ker niso toliko obremenjene s formo – zdijo iskrenejše. Tudi Sonet VIII je iskreno ubesedeno doživetje, ki ga je mladi pesnik v verze zlil pred dvema letoma, po izletu v gore, ko se je korak čez noč ustavil v "zelo aluminijastem" Zavetišču pod Špičkom. Iz pesniške mojstrovine veje tudi srž Matijeve poezije – človek v povezavi z naravo: "Vtise, ki jih v meni spodbudi narava, poskušam zapisati. Opazovanje me večkrat pripelje do asociacij in sproži tok mojih misli. Ne osredotočam se na ljudi, bolj na neživo okolico."

Gregor Strniša in Umberto Eco na književnem piedestalu Zmagovalni sonet je po obliki mešanica italijanskega in angleškega soneta, saj Podhraški prisega na sklepno dvostišje, ki pa je žal med objavo na spletnem portalu izgubilo značilni zamik. Angleški sonet mu je blizu tudi prevajalsko, saj se je smelo preizkusil v prevajanju prgišča Shakespearovih sonetov. "Na prvi pogled ni tako težko, a vsak, ki je kadarkoli prevajal, ve, da vsega ne moreš zajeti. Morda je prevod manj zahteven zato, ker je sonet uveljavljena oblika, ki pri prevajanju ne zahteva nobenih dodatnih analiz verzov, pa tudi posebnosti v ritmu kmalu opaziš."

"Razen s sonetom se z drugimi ustaljenimi formami še nisem ukvarjal, preostale bolj proste pesmi so strniševske forme – tri kitice po štiri verze. Gregor Strniša mi je zelo pri srcu, od naših pesnikov verjetno najbolj," gorenjski pesnik postavi na piedestal svojega Poeta, ki mu v prozi ob bok stopa Umberto Eco.

Sanjam zgodbo in Grossmannova nagrada Tudi v kratki prozi je Matija Podhraški že stari znanec literarnih natečajev Planeta Siol.net. Njegova kratka zgodba Kongres umrlih pisateljev je namreč na natečaju Sanjam zgodbo decembra 2010 dobila mesto v knjigi z istim naslovom. Mladi književnik še vedno drobec svojih ustvarjalnih moči usmerja v kratke zgodbe, mika pa ga predvsem kaj daljšega. "Ne maram govoriti o stvareh, za katere še ne vem, če mi jih bo uspelo narediti, bi pa rad kdaj napisal tudi kaj daljšega. Če hočeš, da je stvar koherentna in da nekaj sporoča, je to daljši projekt. Če hočeš s pesmijo sporočiti eno malenkost, je precej manjši intelektualni zalogaj, kot če hočeš napisati daljše delo," ostaja skromen v svojih napovedih proznega udejstvovanja, saj si postavlja visoka merila, a zase meni, da bi bil boljši pisatelj kot pesnik.

Morda nas kdaj preseneti tudi v dramatiki. Na AGRFT-jevem scenarističnem natečaju za Grossmannovo nagrado 2011 je namreč dosegel posebno omembo za scenarij za kratki film Trojica, ki govori o fantu, ki študira za duhovnika, pa mu posvetna ljubezen zmeša štrene.

Bolj pesniški pogled na svet skozi oči inženirjev elektrotehnike Skorajšnji univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike ni le vsestranski literarni ustvarjalec, ampak tudi sodobitnik rektorjeve nagrade za naj inovacijo Univerze v Ljubljani leta 2010. Trenutno svoje male sive celice zaposluje z diplomskim raziskovanjem majhnih elementov znotraj slikovnih senzorjev za teraherčno slikanje, ki ga uporabljajo na letališčih za pregled potnikov, če pod obleko nosijo orožje.

"Inženirji se ukvarjamo s stvarmi, ki so že znane, in jih poskušamo spraviti v neko uporabno obliko, ne moremo pa odkrivati povsem novih zakonov oziroma mehanizmov znotraj narave," poudari sogovornik, ki z literarnim ustvarjanjem vzorno skrbi za rekreacijo obeh možganskih polovic. V tem sploh ni osamljen primer, saj menda presenetljivo število elektrotehnikov – resda bolj v zavetju zasebnosti – zlaga stihe. "Morda je elektrotehnika vseeno malo bolj 'filozofska' od katere druge inženirske panoge – navsezadnje se ukvarja s pojavi, ki so prostim očem večinoma nevidni in zahtevajo malo drugačen miselni pristop, iz katerega se potem mogoče lahko rodi tudi bolj pesniški pogled na svet."