Manca Juvan: V Afganistanu sem odraščala fotografsko in osebnostno

Zrelejša fotografinja z zgodnjim občutkom odgovornosti Nedvomno so ljudje tisti, ki Juvanovo nagovarjajo že vse od njenih fotografskih začetkov. Pri devetih letih jih je našla kar v soseščini v domači Litiji, fotoreportaža o Mileni Močivnik pa je pomenila prelomnico za dijakinjo Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Nemirni duh jo je kmalu odpeljal v svet in njena prva odmevnejša fotoreportaža je bila posvečena afganistanskim ženskam.

Afganistan je Juvanovo poklical pri 22 in od takrat se je večkrat vrnila med Afganistance, ob katerih je odraščala tako fotografsko kot osebnostno – iz naivne mladenke s fotografsko izobrazbo se je prelevila v prodorno fotografinjo ter pronicljivo in čutečo opazovalko sveta. "Fotografsko sem pridobila izkušnje, na podlagi katerih si zastavljaš vprašanja, ki si jih v šolskih klopeh ne – na primer kje so tvoje meje, kaj fotografirati in kaj ne, kaj objaviti in kaj ne, zakaj fotografiraš, kaj želiš pravzaprav povedati –, hkrati pa se uriš v urejanju in izbiranju fotografij. Vse to me je gotovo napravilo zrelejšo fotografinjo. Glede na to, da sem hodila v Afganistan prav v letih, ko se oblikuješ tudi osebnostno, je name to zagotovo vplivalo drugače, kot če bi svoj takratni 'prosti' ali 'delovni' čas preživljala kje drugje, kako drugače. Predvsem se mi zdi, da gre za razumevanje sveta oziroma življenja in zgodnji občutek odgovornosti, ki mi ga je Afganistan tako ali drugače podal."

Afganistan, zapečaten z vojno in v očeh svetovnih medijev predstavljen kot teroristični kotel, je skozi objektiv Juvanove dobil povsem drugačen obraz. Domačini so mladi, a zaupanja vredni tuji fotoreporterki odprli vrata v svoj svet. Obiskala je psihiatrično bolnišnico v Kabulu in azil za duševno bolne v Heratu, se pomešala med pridelovalce opija in zasvojene z mamili, vojne sirote v sirotišnicah in otroke, ki služijo denar na ulicah Kabula. Medse so jo sprejeli afganistanski begunci v Iranu in po vsej državi raztepeni prebivalci brez strehe nad glavo. Njene zaupnice so postale tudi afganistanske ženske – v domovih, porodnišnici, bolnišnici, zaporu, parlamentu, šoli, na pokopališču in vojaškem položaju. "Ob stiku z običajnimi Afganistanci sem ugotovila, da to res niso vojni hujskači, v resnici smo si zelo podobni – vsi si želimo mir, svobodo in dostojno življenje," pove Juvanova, ki je presunljive podobe, izklesane v desetletjih vojn v Afganistanu, zlila v svoj najodmevnejši projekt – Afganistan: neobičajna življenja.

Afganistan: neobičajna življenja Šest let doživljanja Afganistana je leta 2010 okronala z impresivno fotomonografijo Afganistan: neobičajna življenja. Tenkočutna fotografska izpoved v knjižni obliki je z naslovom Afghanistan: Unordinary Lives februarja letos izšla tudi v angleščini. Fotografske monografije so tako na slovenskem kot mednarodnem knjižnem trgu ogrožena vrsta, zato sta obe knjižni izdaji od nje zahtevali občudovanja vredno mero vztrajnosti in potrpežljivosti.

Svojstveno potovanje doživlja tudi razstava Afganistan: neobičajna življenja, ki je po odprtju oktobra 2010 v Ljubljani gostovala po več slovenskih krajih, letos pa z roko v roki s fotomonografijo v angleščini glas ponižanih in razžaljenih ponesla tudi v Washington in Luksemburg, kjer je razstava fotografskega dvojca Manca Juvan in Jean-Manuel Simoes v uglednem luksemburškem kulturnem centru ravno včeraj zaprla svoja vrata.

Neutrudna glasnica neslišanih je trdno odločena zahodno javnost kritično opozarjati na pozabljeni Afganistan: "Afganistan je v svetovnih medijih že precej končano poglavje, ki ga omejuje leto 2014, ko se bo mednarodna vojska umaknila iz države. Velika škoda in nekaj, kar si verjetno nobena afganistanska ženska ne želi, saj so si v tem času – vsaj zakonsko, če ne povsem tudi v praksi – zagotovile kar nekaj pravic: četrtina sedežev v parlamentu pripada ženskam, lahko kandidirajo za predsednico, ko govorimo o življenju v mestu, so bolj prisotne v družbi, kot so bile za časa talibanov. A v tem 'nujnem' izhodu, ki ga mednarodna skupnost zdaj išče, se govori in dogovarja tudi o vrnitvi talibanov na oblast. Afganistancem je bilo ob invaziji obljubljenega veliko – mir, svoboda, obnova države –, a v vseh teh letih je bilo izpolnjenega malo. Gradnja naroda seveda nikoli ni kratkoročen projekt, a kako lahko v Afganistanu sploh govorimo o tem, če smo pozabili na eno od osnovnih sestavin – razvoj gospodarstva."

Kako "brati" sporočilo fotografij? Slovenska fotoreporterka, ki je po sili razmer in nareku srca postala globalna nomadka, ni znana le po reportažah iz Afganistana, saj so jo zgodbe ljudi poklicale tudi v Venezuelo, Iran, Pakistan, Indijo, ZDA, na Tajsko in po Evropi. Njene fotografije in fotoreportaže so obkrožile svet v priznanih časopisih, kot so The Times, Sunday Times, Guardian, European Voice, National Geographic Slovenija in številni drugi, a pika na i njenih dosežkov ostaja Afganistan: neobičajna življenja.

Neobičajna življenja jo privlačijo tudi v Sloveniji, kjer je fotografsko ovekovečila zapornike na Dobu, s fotoaparatom stopila v skrivnostno življenje Romov v Prekmurju in na Dolenjskem in skozi objektiv spremljala protestnike gibanja Mi smo 99 %.

Njen zadnji projekt v domovini, ki se ga je lotila pod okriljem fundacije slovite ameriške fotografske agencije Magnum, katere štipendistka je bila lani, je bil povezan z materinstvom: "V okviru skupinskega projekta z naslovom What works smo štipendisti, vsak v svoji državi, delali pri zgodbi, ki s stališča človekovih pravic bolj ali manj deluje. Meni se je zdelo, da v Sloveniji ta zgodba izhaja iz naslova materinskih pravic – tako sem se osredotočila na naše obdobje porodniškega dopusta in 'raziskovala', kako vpliva na nosečnico, mamo, otroka, družino in širše, na družbo."

Manca Juvan kljub občasnim projektom v Sloveniji ni del slovenske mainstream fotografske scene, saj jadra v povsem drugačnih vodah, njene fotografije pa so tako zgovorne, da v opazovalcu povzročijo pravi čustveni vihar. Kot vedo povedati udeleženci, njena drugačnost preveva tudi tečaje fotografije – naslednji bo že konec maja –, kjer se fotografski navdušenci ne le naučijo ravnati s fotoaparatom, ampak s fotografijo odgovoriti tudi na vprašanja, kaj, kako in zakaj fotografirati, ter razkrivati, kako "brati'" kaj nam fotografije pravzaprav sporočajo.