Lutkovne predstave so uprizarjali tudi na bojiščih

Da je med drugo svetovno vojno delovalo partizansko lutkovno gledališče, ki ga je leta 1944 ustanovil lutkar in kipar Lojze Lavrič, je evropski unikum, svojevrsten kulturni fenomen. Ustvarjalec, ki je leta 1943 odšel v partizane, se je na bojišča podal z nekaj marionetami in lesom za lutke v nahrbtniku. Sredi vojnega divjanja je ustvarjal še nove, in to ne kar tako, temveč s ciljem, da z njimi izvedejo uprizoritve za vojake.

Skupina ustvarjalcev pod imenom partizansko lutkovno gledališče je tako najprej igrala za borce na fronti. Poznavalec zgodovine lutkarstva na Slovenskem ter režiser in umetniški vodja Mini teatra Robert Waltl pripoveduje, da so bile to najprej bolj kabaretske, sprostitvene točke, ki so smešile sovražnike in dvigovale moralo.

"V partizane je šla večina intelektualcev in umetnikov tistega časa. Veliko je bilo glasbenikov, slikarjev, igralcev … Kar zadeva partizansko gledališče, je bil zanj pomemben predvojni lutkar Lavrič, ki se je na bojišču povezal še z drugimi."

"Za kaj se bomo borili, če ne bomo imeli kulture?" "Znane so besede Churchilla, ki tudi med drugo svetovno vojno ni želel zmanjšati prispevkov za kulturo in je ob tem dejal: 'Kaj pa bomo imeli, če ne bomo imeli kulture? Za kaj se bomo sploh borili, če ne bomo imeli kulture?'" v pogovoru o pomenu in živosti partizanske umetnosti izpostavi Waltl.

Kultura je namreč gonilna sila v vsakršnih razmerah, da je v zadnjih letih pri nas odnos do nje drugačen, pa "dokazuje vsakokratna vlada, ki vztrajno zmanjšuje sredstva zanjo, čeprav si Slovenci radi domišljamo, da kulturo cenimo", ob pripravah rekonstrukcije partizanske lutkovne predstave poudarja umetniški vodja Mini teatra.

Prva uprizoritev partizanskega lutkovnega gledališča Prva uprizoritev partizanskega lutkovnega gledališča je bila v gasilskem domu v Črmošnjicah, na osvobojenem delu ozemlja Slovenije, na silvestrovo leta 1944. V njej so poleg Lavriča sodelovali še izkušeni lutkar Klemenčičevega gledališča Milenko Doberlet, dijak Franci Divjak – Štef, Dušan Povh, kot recitatorja in pevca pa tudi Vito Globočnik in Alenka Gerlovič. Harmoniko je igral Janez Kuhar (član SNG).

Pripravili so varietejski spored za odrasle, besedila pa so napisali lutkarji sami.

Lutkovna predstava z osvobojenega ozemlja Ker agitprop Centralnega komiteja pozneje ni v celoti odobril varietejske predstave za širšo javnost, je Alenka Gerlovič napisala besedilo za pravo otroško lutkovno predstavo z naslovom Jurček in trije razbojniki. Te so predstavljali nacist, fašist in belogardist.

Obleke iz zavezniškega padala Poleg lutk, ki jih je Lavrič prinesel na bojišče, jih je večji del za predstavo naredil po skicah Nikolaja Pirnata. Obleke zanje je iz britanskega padala zašila šivilja Mimi Pajk.

Scenografijo je izdelala Alenka Gerlovič, Tone Kmetec pa je sestavil zložljiv oder. Zavese so prav tako nastale iz zavezniškega padala, na ozadje odra, oblečenega v modro tkanino, so iz risalnega papirja pripenjali scenske elemente.

Avtorica je igro režirala. Jurčka je igrala kiparka Milena Dolgan, njegovega očeta Ive Šubic, mamo Minka Lipovc, Alenka Gerlovič je bila Franca, igrali pa so še Fric Vito Globočnik, Franci Divjak – Štef in Dušan Povh.

Partizanske lutke spet na odru Originalne partizanske lutke hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, drugi komplet, ki ga je takoj po vojni naredil kipar Lavrič, je del zbirke Koroškega pokrajinskega muzeja iz Slovenj Gradca. Kopije lutk iz leta 1944 je zaradi dotrajanosti originalov leta 1983 za Lutkovno gledališče Ljubljana, ki jih hrani še danes, naredil kipar Slavko Hočevar.

Vse te tri komplete lutk bo ob bližajoči se 70. obletnici konca druge svetovne vojne na razstavi pod naslovom Slovenske partizanske lutke mogoče videti v Mini teatru od petka, 8. maja, naprej. Dneva, ko se bo tam zgodila tudi premiera rekonstrukcije partizanske predstave Jurček in trije razbojniki.

Režira jo Robert Waltl, reprodukcije partizanskih lutk iz Lutkovnega gledališča Ljubljana pa bodo animirali Vesna Vončina, Tadej Pišek, Marko Ujc in Tines Špik. Scenografijo je po skicah Alenke Gerlovič zasnovala Ana Rahela Klopčič, igralce pa je oblekla Rosana Knavs.

Da gremo lahko naprej, moramo najprej poznati lastno zgodovino

Uprizoritev rekonstrukcije te zgodovinske predstave in predstavitev partizanskega lutkovnega gledališča sta v letih "poskusa revitalizacije narodnoosvobodilnega boja in pomena partizanskega upora ter usihanja poznavanja slovenske zgodovine med mlajšimi generacijami ključnega pomena. Za razvoj naroda in njegov napredek je namreč nujno, da poznamo svojo zgodovino, drugače ne moremo naprej. In na ta del zgodovine smo Slovenci lahko še kako ponosni, saj smo bili del velike zmagovalne koalicije, ki je premagala nacizem in fašizem," poudarja Waltl.

Besedilo za predstavo Jurček in trije razbojniki morda "res ne predstavlja nekega velikega literarnega dela, je pa iskriv, iskren, preprost dramolet, ki veliko pove o uporniškem duhu takratnega časa. A za razliko od takrat, ko je bila to kruta resničnost in je bila predstava agitka proti nasilju, moriji in vojni ter je pozivala k uporu in dvigovala moralo, lahko danes besedilo razumemo predvsem kot zgodbo z moralnim podukom, v kateri se dobro bori proti zlu. Otroci se danes konec koncev vsakodnevno prek televizije in interneta srečujejo s posnetki z različnih koncev sveta, kjer divjajo vojne in spopadi. Verjamem, da je zgodba današnjim otrokom povsem razumljiva in da jim bo všeč."

"Ob 70. obletnici osvoboditve in obletnici partizanskega lutkovnega gledališča pa se mi zdi to fantastičen trenutek za proslavitev kulturnega fenomena, ki se je v Sloveniji zgodil med drugo svetovno vojno, pri čemer ima partizansko lutkarstvo neposredne korenine v sokolskih društvih, kar je opredelilo tudi Lavriča."

Lutkovne predstave kot predhodnice političnih in gospodarskih stikov Prav zaradi močne predvojne lutkarske naveze s telovadnimi društvi, "ki ga je imel skoraj vsak kraj, s tem pa tudi svojo lutkarsko skupino", je tako ta lutkovna umetnost pri nas imela pomembno vlogo tudi po vojni.

Lutke so bile (in so še) pravi izvozni izdelek, še pravi Waltl. "Ni bilo redko, da so lutkovne predstave ali kakšno drugo uprizoritev kot predhodnico političnega in gospodarskega obiska poslali v določeno državo. Podobno je bilo tudi v prvih letih samostojne Slovenije, ko smo marsikje celo sami risali slovensko zastavo, ki je na kakšnem festival še niso imeli."