Fotografirati ali ne fotografirati?

Največji in najbolj obiskani muzeji po svetu imajo različno politiko glede fotografiranja umetnin. V nekaterih je obiskovalcem dovoljeno fotografirati razstavljena umetniška dela, spet v drugih ne. Razlike v tem pa se lahko pojavijo že med različnimi muzeji v istem mestu. V tistih, kjer je dovoljeno fotografiranje za osebno uporabo, pa se bojijo, da bi to lahko ob velikem številu obiskovalcev peljalo v poplavo vizualiziranja razstavljenega. Tako bi se lahko pojavilo negodovanje obiskovalcev, ki bi jih motila neprestana prisotnost bliskavice.

V amsterdamskem muzeju Van Gogh so spet uvedli prepoved fotografiranja za osebno rabo. Nekdaj veljavno pravilo so januarja obudili zaradi trenj, ki jih je spodbudila njegova opustitev. Od maja lani, ko je bilo mogoče v muzejskih prostorih fotografiranje za osebno rabo, je število obiskovalcev, ki so slike ujeli tudi z objektivom, strmo naraščalo.

Amsterdamski muzej letno privabi 1, 4 milijona obiskovalcev, 88 odstotkov med njimi jih je turistov. Govorimo torej o prostoru, ki je bolj ali manj vedno poln ljudi, sprejemanje umetnin pa je se med posamezniki vsekakor razlikuje. Veliko je tistih, ki si strastno želijo v objektiv ujeti vsako izmed podrobnosti v muzeju, veliko tudi tistih, ki si vse obstoječe opazujejo prek vmesnika, pa naj gre za fotografiranje ali snemanje. Torej tistih, za katere se zdi, da si bodo videno ogledali šele doma na zaslonu. Veliko pa je tudi tistih, ki pri ogledovanju slik ne želijo vmesnikov, ne želijo ponovitev ogleda doma, temveč želijo umetniško delo sprejemati v muzeju ali galeriji, čim bolj neposredno, tega pa se nato spominjati predvsem skozi lastno doživljanje, brez fotografskega dokumentiranja.

Sprememba politike v Van Goghovem muzeju je, kot ugotavlja vodstvo institucije in so ga povzeli v The Art Newspaper, vodila k neprestani napetosti med tistimi, ki si želijo neposrednega pogleda na slike, in tistimi, ki si umetnine ogledujejo skozi objektiv. Nemalo je bilo tudi obiskovalcev, ki so stopili pred likovno delo in si tako zaželeli, da eden od spominskih posnetkov, sicer posnetih pred klasičnimi turističnimi znamenitostmi, nastane tudi tu. Prav ta poteza pa je pri nekaterih gledalcih povzročila negodovanje.

Kljub različnim odločitvam o dopustnosti ali nedopustnosti fotografiranja pa izkušnje v muzejih, kjer sta snemanje in fotografiranje nedvomno prepovedana, kažejo, da je to velikokrat tudi nemogoče preprečiti. Vsakdo ima danes skoraj že telefon z bolj ali manj kakovostnim fotoaparatom. Do posnete fotografije obiskovalca tako loči le en klik na telefonu, ki pa ga v množici ljudi čuvaji umetnin velikokrat spregledajo.

Vprašanje fotografiranja – vprašanje avtorskih pravic Še pred desetletjem ni bilo dvoma: fotografiranje je bilo v muzejih in galerijah prepovedano, saj je to večinoma zahtevalo uporabo bliskavice. Ta pa je za razstavljena dela preveč invazivna. A z razvojem digitalne fotografije je v tem primeru nastopil nov režim, saj za precej dober posnetek močna podporna luč ni več nujno potrebna.

To je bil tudi eden od razlogov, da so v muzejskih institucijah popustili in tako obiskovalcem omogočili, da so videno lahko delili z drugimi. A ker se je spremljanje umetnin s telefoni in tablicami v roki vse bolj razpaslo, je to velikokrat postalo moteče.

Odločitve v umetnostnih institucijah so glede tega različne. Tako na primer v londonski Narodni galeriji ne boste smeli uporabljati fotoaparata, v Tate Modern in Tate Britain pa ga od leta 2009 lahko, saj so to videli kot možnost za odpiranje prostora in dialoga. Prav tako je v Londonu mogoče fotografirati tudi v Britanskem muzeju.

A kot opozarjajo predstavniki tovrstnih institucij, se v tem kontekstu pojavlja tudi vprašanje avtorskih pravic. V galeriji Tate umetniških del iz 20. in 21. stoletja večinoma prav zaradi omejitev, povezanih z avtorskimi pravicami, na svoji spletni strani ne reproducirajo. Po drugi strani pa množica obiskovalcev, ki jih fotografira na razstavi, njihove posnetke nato deli po družabnih omrežjih.