Fikcija s pravimi čustvi

Deževen dan, ki ga je vmes prekinila tudi toča, si bodo štiri bralke bolj kot po vremenu zapomnile po srečanju z njihovo najljubšo pisateljico ljubezenskih romanov, Susan Elizabeth Phillips. Tretja največkrat izposojena avtorica v naših knjižnicah je namreč ta teden preživela v Sloveniji, kjer je kar nekaj časa posvetila spoznavanju svojih bralk. Med njimi so bile tudi štiri srečnice, izbrane na nagradnem natečaju Sveta knjige, ki so se z avtorico včeraj lahko družile še ob kosilu.

Čeprav bralke ne vedo točno, koliko pomladi ima za seboj Susan Elizabeth Phillips, smo včeraj ob kosilu o njej lahko izvedeli marsikaj. Da ima dva sinova, vnuka in vnukinjo, da je moža spoznala na zmenku na slepo, ki so ga organizirali njuni skupni prijatelji, ki niso marali njegove takratne spremljevalke, da veliko meditira in potuje, vmes pa skoraj vsako leto izda tudi kakšen ljubezenski roman.

Do danes se jih je nabralo več kot dvajset, v slovenščino jih je bilo prevedenih deset, vsakega pa so pri nas prodali v več kot 2.000 izvodih. Petkrat je bila že nagrajena za najboljši ljubezenski roman leta in prejela dve nagradi za življenjsko delo. Kljub številnim uspehom pa jo poznajo predvsem ženske, čeprav sama pravi, da bi tudi moški morali brati njene romane, a jih žal ne. Včeraj so oboževalke skupaj z avtorico sicer našle nekaj izjem, a dejstvo ostaja, da ženski žanri za razliko od moških ostajajo na obrobju tako literarnega kot medijskega sveta.

A za grenka spoznanja v svetu Phillipsove ni prostora. Njene knjige se odvijajo v sedanjosti, vključujejo predvsem like iz visoke družbe in imajo seveda brez izjeme srečne konce. Kot so ugotavljale njene bralke, so takšni ljubezenski romani odličen pobeg iz vsakdana in sprostitev po napornem dnevu in čeprav so zgodbe izmišljene, njene bralke cenijo resnična čustva in odnose v njih. Prav čustva v tovrstnih romanih so tista, ki združujejo bralke različnih starosti in življenjskih situacij; včeraj so se z avtorico za mizo namreč usedle mati štirih otrok, fizioterapevtka, ki je hkrati ustanoviteljica spletne strani za ljubitelje ljubezenskih romanov, ekonomistka z dvema sinovoma ter 18-letna dijakinja.

Začetno tremo jim je pomagala premagati kar zvezda omizja z vprašanji o njihovem življenju, drugih avtorjih, ki jih prebirajo, in tudi z vpogledom v svet piscev ljubezenskih romanov. Teh je namreč v ZDA, od koder prihaja, več tisoč, približno pet tisoč pa je včlanjenih v društvo pisateljev ljubezenskih romanov, ki se redno srečujejo na različnih konvencijah. Prav zato je Phillipsova poznala večino avtorjev, ki so jih naštele udeleženke, in dodala, da med avtorji tega žanra ni rivalstva, prej kolegialnost.

Kolegialno vzdušje je vladalo tudi včeraj, ko je Phillipsova bralkam pokazala fotografije svojih vnukov, prizore, ki jih je isti dan posnela na Bledu, ter aplikacijo, ki ji pomaga pri meditiranju. Morda na prvi pogled presenetljiva uporaba sodobne tehnologije je po besedah Phillipsove značilna za avtorje ljubezenskih romanov, ki so bili enih prvih pisateljev s svojimi spletnimi stranmi in aktivno udeležbo na spletu. Sama ima svojo spletno in Facebook stran, kjer komunicira s svojimi bralkami, hkrati pa jim omogoča, da se na njenih straneh pogovarjajo o njenih knjigah in tudi prve izvejo, kaj pripravlja.

Kosilo je Phillipsova včeraj zaključila z obveznim skupinskim fotografiranjem in podpisovanjem knjig, predlogom bralk, da naslednji roman, tako kot Paulo Coelho, postavi v Ljubljano in obljubo, da jih o svojih podvigih še kdaj obvesti po elektronski pošti.