Dan intelektualne lastnine

Boštjan Dermol je avtor glasbenih in literarnih del ter predsednik skupščine izvajalcev.

V soboto je bil svetovni dan intelektualne lastnine. Če se samo za hip odmaknem od letošnje teme, filma, posvetim pa se predvsem pomenu pojma intelektualne lastnine, hitro ugotovim očitno, kar največkrat ostane spregledano. Pojem intelektualna lastnina je sestavljen iz dveh besed. Besede intelektualna in besede lastnina. Najprej poglejmo, kaj pravi SSKJ.

Kaj poreče Wikipedia? Takole pravi:

Čigava je intelektualna lastnina? Odgovor je na dlani: lastnikova. Avtorjeva.

Kdo pa je lastnik? Tvorec, kreator, avtor, ustvarjalec? Imetnik pravice?

Skoraj ni segmenta družbenega življenja, kjer intelektualna lastnina ni prisotna. Najočitnejša so književnost, umetnost in znanost ter znanstvena odkritja, izumi, patenti in inovacije, industrijska lastnina, znanstvena odkritja, znamke, komercialna imena in označbe. Z njo se srečujemo vsak dan na vsakem koraku. V njej živimo, z njo se vozimo, vanjo se oblačimo, z njeno pomočjo komuniciramo, delamo, uživamo, se sproščamo. Z njo tudi ljubimo, večkrat, na žalost, ubijamo.

S pomočjo intelektualne lastnine zdravimo in zastrupljamo Dinamit, orožje, strupi, mučilne naprave, stroji za ubijanje, atomska bomba – vsi ti in drugi predmeti so plodovi, ki spadajo v sfero intelektualne lastnine. S pomočjo intelektualne lastnine zdravimo in zastrupljamo. Vidimo jo, čutimo, slišimo, je predmet poželenja, sredstvo bivanja.

Tako vseprisotna je, da je velikokrat sploh ne opazimo. Žal. Še več – ne prepoznamo je, ne cenimo je dovolj, le takrat, ko zmanjka elektrike, ko se izprazni mobitel, ko ni na voljo internetne povezave. Šele takrat resnično vidimo, kako nam manjka, kaj nam pomeni. Bolj kot njena prisotnost nase opozori njena odsotnost.

Koliko je resnično vredna intelektualna lastnina? Kakšna je vrednost La Gioconde, da Vincijeve Mona Lize? Koliko je vredna elektrika? Koliko televizija? Kakšna je vrednost satelitov? Vrednost interneta? Koliko je vredna prva slikarska mojstrovina vašega otroka?

Koliko je vredno zdravilo, ki ozdravi vašega najbližjega? Neprecenljivo? Resnično, neprecenljivo. Nima cene. Pa vendar pravijo, da ima vsaka stvar svojo ceno.

Stvari in predmete dojemamo subjektivno. In vsaka stvar, tudi intelektualna lastnina in njeni predmeti, ima svojo ceno. Za nekoga pet, za drugega sto, spet za tretjega je stvar neprecenljiva. Pri lastnini je pač tako, da njeno ceno določa njen lastnik. Prepogosto pa je dojemanje, da so za nekatere ljudi neprecenljive stvari preprosto zastonj. Brez cene. Brez vrednosti. Kam lahko to pripelje?

Da imamo mačehovski odnos do intelektualne lastnine vsi, prav tako ni treba posebej poudarjati. Država je ne zna ali noče zaščiti, v njej ne vidi ali ne prepozna potenciala zasebne lastnine, ki ustvarja gospodarsko rast in delovna mesta, posledično krepi razvoj in plemeniti družbo, generira davke in prilive v državno blagajno.

Odnos do intelektualne lastnine je jasen kazalec stanja družbe Piratstvo je vseprisotno, plagiatorstvo prav tako, vsi kopirajo literaturo vsepovprek, presnemavajo in s spleta snemajo glasbo, filme, knjige in slike, multikorporacije "kradejo" patente drug drugim, programe in programske kode ali aplikacije brezsramno prepisujejo. Odnos do intelektualne lastnine je jasen kazalec stanja družbe, države, posameznika.

Najprej mora zakonodajalec pokazati zanimanje, področje primerno urediti, vlada mora zagotoviti izvajanje predpisane ureditve, slehernik pa s svojimi ravnanji izkazati primeren odnos. Samo tako je mogoče sobivanje tistih, ki ustvarjajo/-mo, in tistih, ki intelektualno lastnino uporabljajo/-mo. Takoj lahko ugotovimo in sklenemo, da smo vsi na obeh straneh. Vsi ustvarjamo in vsi uporabljamo.

Vprašanje je le, ali se tega zavedamo in kakšna je cena, vrednost naših stvaritev. Ceno določajo trg, ponudba in povpraševanje. Vrednost pa določa avtor. Tako in nič drugače. No, ko bo nekoč morda res tako, potem bo pojem intelektualne lastnine tudi pri nas, v našem okolju dobil meseno podobo. Do takrat pa so to iluzije, leporečja, prelita na papir.

Kaj lahko vidim, če malo bolje pogledam? Pravzaprav sploh ni treba pogledati bolje. Takoj se jih opazi: vrhunske umetnike, ustvarjalce, izumitelje, znanstvenike, mislece, inovatorje. Izjemne glasbenike, kiparje, slikarje, fotografe, pisatelje, pesnike, igralce, režiserje, arhitekte, oblikovalce. Filozofe, astronome, programerje, kemike, fizike, biologe, farmacevte, specialiste, genialne mislece, ki so svoje ideje utelesili, jim dali življenje. Žal velikokrat zunaj meja naše domovine. Tu so se rodili, tu živeli, se učili, izobraževali, se kalili, potem pa … Potem pa tega svojega genija niso mogli, uspeli, hoteli izraziti doma.

Svetovno priznani, poznani, uspešni, pionirski, vrhunski. Zakaj te kakovosti ne prepoznamo doma? Zakaj je tako težko postaviti okolje, v katerem se bodo te ideje in posledično sadovi intelektualne lastnine uresničili in zaživeli na veselje in dobrobit vseh? Prav neverjetno je, koliko potenciala je vzklilo prav tu, doma, še bolj neverjetno pa, koliko smo ga uspeli obdržati, uresničiti in izkoristiti tu, doma!

Za njihovo delo, za predmete intelektualne lastnine, bi morali nagraditi njihove tvorce, avtorje. Iz preprostega razloga – da bi uživali sadove svojega dela, ker so toliko prispevali vsem nam, uporabnikom njihovih izdelkov. Zato, ker bodo lahko s pomočjo teh nagrad ustvarili nove, še boljše in še uporabnejše izdelke, ki jih bomo lahko ponovno uporabljali vsi in od njih imeli koristi. Vse to v obdobju, ko rešujemo potapljajočo ladjo s krpanjem lukenj, s prodajo družinske srebrnine, ko sklepamo pogodbe s hudičem in prodajamo dušo, misleč, da bomo le splavali in se obdržali na površju.

Drug drugemu prodajamo in opravljamo storitve, dodana vrednost je nizka, stopnja blaginje strmo pada, nezadovoljstvo je vsak dan večje, prav tako socialne stiske in splošna klima. Rešitev za (skoraj) vse težave pa se skriva v intelektualni lastnini. Ne samo v njenem pojmu in potencialu, ampak v uresničevanju in uporabi njenih plodov. Visoka dodana vrednost, nova delovna mesta, visoka stopnja blaginje.

Stvari se bistveno ne spreminjajo, vse je tako kot pred tisoč in več leti. Izumi in uporabno znanje, visoka stopnja kulture in umetnosti – vse to so bili generatorji razvoja in prevlade. Skupni imenovalci uspešnih in rastočih civilizacij. Res je, da so vse tudi propadle, ampak v tem primeru gre krivdo pripisati bolj človeški naravi kakor intelektualni lastnini. Nekaj pa je vendar tudi odvisno od nje.

Vsebina je intelektualna lastnina Še drug vidik, prav tako pomemben; sfera intelektualne lastnine v smislu infrastrukture in na drugi strani – intelektualna lastnina v smislu vsebine. Kaj bi ponujali svetovni splet, internetni in mobilni ponudniki, kabelski operaterji, glasbene trgovine in radijske postaje, televizije, kinematografi, knjigarne, gledališča, koncertne dvorane, farmacevtske multikorporacije in mnogi mnogi drugi, če ne bi bilo vsebine? In vsebina je intelektualna lastnina. Slike, filmi, glasba, patenti, programi, knjige in vse drugo. Do česa bi virtualno ali fizično dostopali, če ne bi bilo izdelkov intelektualne lastnine?

Ta kolumna očitno do predmeta letošnjega svetovnega dneva intelektualne lastnine, filma, ne bo zmogla. Preveč je namreč temeljnih nejasnosti, nepoznavanja in nepriznavanja vrednosti intelektualne lastnine. Najprej se je moramo zavedati, jo priznati in ji določiti vrednost. Brez katerekoli od omenjenih komponent "svete troedinosti" ne bo uspelo. Kajti – od intelektualne lastnine imamo dobiček vsi (ali naj bi ga imeli): tvorec, avtor, lastnik, uporabnik, odjemalec, klient, stranka, podjetje, družba, država, gospodarstvo in industrija … Ne nazadnje oz. morda celo najpomembneje in največ človeštvo.

Viri: http://sl.wikipedia.org/wiki/Intelektualna_lastnina http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html